Šepetalnica za veter (10)

Besedilo: Cvetka Bevc
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 30. avgust 2010 / 06:00

Katja bi nemara umaknila roko, če bi na mestu Vasilija sedel nekdo drug, kakemu domačemu fantalinu bi ob taki predrznosti prisolila zaušnico ali ga vsaj pošteno ozmerjala. Toda s temle Rusom je bilo drugače. Dotik ji je le nežno razžaril roko, čeravno jo je hitro umaknila in jo popestovala, v trenutku, ko so se odprla vrata. Vasilij je skočil pokonci, pred njim je stal bolničar, za njim sta se drenjala preplašeni vojak in Katjin oče, ki se je nemudoma pomaknil k hčerki, in ji zaščitniško položil roko na ramo. Kaj pa mu je, da je punco pustil samo, se je zgrozil sam pri sebi, mala bi lahko zakuhala nespametnost, ravno pravšnja je za kaj takega, podivjanka nesrečna. Ali ni dovolj, da se je oni soldat zrušil na njegovem dvorišču, znali bi mu pritakniti kakšno krivdo, njegovo vodo označiti za kužno ali kaj podobnega, ker avstrijski vojak, vendar ne more kar tako pasti po tleh kot izpodsekano drevo. Lahko bi se vendar omajal ugled monarhije, pha, kolikor ga sploh znajo čuvati, ti pesjani, je golčalo v njem. Pa saj on, Anton Lužnik, ni edini, ki je sit vojaščine, vojaki so se po kraju razpasli kot uši, od kmetov so nenehno nekaj zahtevali, na vsakem koraku odpirali svoje nenasitno žrelo. Če bo šlo tako naprej, ga bodo oropali večine pridelka, a saj ni neumen, da bi jih čakal, njegovih skritih vreč z žitom ne bodo nikoli našli, pa naj mu še tako visijo na vratu. Človek bi mislil, da se lahko reši jarmov, gosposkih ali cerkvenih, saj je vseeno, a ti so še hujši, in ravno zdaj zategujejo, ko si je komajda opomogel po tistih slabih letinah. Naj mu ne govorijo o domovinskih dolžnostih, ta drhal se zažira v njegovo zemljo, nič čudnega, da včasih samo molče stiska pesti, ko se na dvorišču znova pojavi vojaški voz. In danes še ta zoprna reč! Pravzaprav bi moral tistemu ujetniku biti hvaležen, na dano situacijo je hitro odreagiral, pa saj tako najbrž mora biti, če kje, potem v ujetništvu preživijo najhitrejši. A nič ne kaže, da bi Fritzu, s katerim sta včasih, ko je bil voz do vrha natovorjen, zvrnila kozarec ali dva, kaj odleglo. Tam leži kot kak mrtvak, bolničar si daje opraviti z njim, hehe, še po licih ga tolče, močneje udari, fant, močneje, da se bo hudič predramil in se mogoče le spravil na noge. V vsej zmešnjavi so ti norci pozabili še na nosila, je opazil stari kmet. Samo da ne bodo bolnika zdaj pustili v njegovi hiši, ker s to kužnostjo noče imeti več opravka.

Kot da je bolničar razumel njegovo nemo rotenje, je nagovoril Vasilija, ne bo druge, najbolje, da si možaka spet oprta na ramena in ga prenese do voza, odmetali bodo nekaj stvari, naložili Fritza in ga odpeljali do prve bolnišniške barake. Moška sta se pogovarjala v ruščini, Vasilij je Kirila, tako je bilo bolničarju ime, na videz poznal ali se ga vsaj medlo spominjal kot študenta medicine. Nekaj znanja o zdravilstvu mu je rešilo kožo ali ga vsaj odrešilo cestne tlake, zdravniška prisega je prisega, ki ne dopušča ukvarjanja s tem, s katere strani prihaja bolnik. Pomagati je treba vsem. In strani je veliko. Vasilij ni ugovarjal, kaj pa naj bi, opravil je naročeno, a ko je takole otovorjen zapuščal sobo, je zaslišal bolnikovo stokanje. Naj ga ne pobere zdaj, ko mi visi na ramenih, je zamomljal, naj ta hudič vendarle preživi in ostane moj dolžnik do konca dni, če kaka moška prisega pri vsem skupaj še kaj šteje. In zdajci se mu je zazdelo, da to ni zadnja stvar, na katero bi lahko stavil, zato je brez pozdrava zapustil izbo, čeprav je čutil, da ga Katja še vedno spremlja z očmi. Zaradi nje, si je rekel, zaradi nje bom to storil, in se pred hišo odločil za dejanje, ki je vojaku rešilo življenje. Položil ga je na tla in v njega pljusnil vedro vode, še preden bi ga kdo uspel ustaviti. (se nadaljuje)