Zvesti Gorenjskemu glasu

»Ne, fotografirala se pa ne bom!« je bila odločna Mici Močnik, ko sem ju z možem Alojzom obiskala na njihovi kmetiji na Prebačevem pri Kranju, potem ko smo najprej prijetno poklepetali. Povedala sta mi, da je Gorenjski glas imel naročen že Alojzov oče in ko je bil Alojz leta 1949 pri vojakih, so mu časopis večkrat poslali v Skopje. Lani, ko je praznoval osemdeseti rojstni dan, pa so mu otroci izpolnili dolgoletno željo in ga presenetili s kratkim oddihom v Skopju. »Tam se je vse spremenilo,« pove Alojz. Ko poštar Gorenjski glas prinese okoli osme ali devete ure zjutraj, pregleda najzanimivejše, do naslednje številke pa prebere celega. Alojz je med očetovo daljšo odsotnostjo že z enajstimi leti prevzel vsa opravila na kmetiji in se je celo življenje preživljal kot kmet. Omeni, da je delo danes malo lažje zaradi strojev, včasih pa so vse opravljali ročno: kosili, želi ter z živino zaradi močnega sonca orali le zgodaj zjutraj. Alojz je Mici spoznal v Šenčurju, odkoder je doma. Poročila sta se leta 1966, imata štiri otroke in kmetijo, ki jo bo prevzel sin Jani. Mici ima ogromno energije in je bila včasih povsod poznana, da peče odličen kruh in potico. Pravi, da bi še vedno pekla, a zaradi selitve nima več peči pri roki. Zato pa veliko pomaga in večkrat skuha za celo družino.