Ločitev?! Nič takega, se pač dogaja (1)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 20. avgust 2010 / 06:00

Karla je po ločitvi, ki je bila zelo grda, ostala sama z dvema otrokoma. Bivši mož je sicer pristal na to, da bo zanju prispeval denar in da ju bo obiskoval, vendar mu je za vse to zmanjkalo časa, saj si je še v času trajanja zakonske zveze uredil novo družinsko gnezdo.

Številne neprespane noči, psihične težave, s katerimi se je spopadal zlasti sin, pa denarne zagate in nemoč, v kateri se je znašla, so terjali svoj davek. Karla, ki je do tistega časa redkokdaj bila na bolniški, je postala redna gostja v zdravnikovi ambulanti.

Imela je povišan krvni tlak, ostre zobe je pokazal holesterol, porušene so bile vrednosti ščitnice, zdelo pa se ji je, da so predčasno nastopile tudi menske težave. Opravljala je odgovorno delo v službi, vsaka njena napačna odločitev bi podjetje, v katerem je bila zaposlena, krepko udarila po žepu.

Ko ji je prvič počil film (večkrat je udarila hčer brez pravega razloga), se je začela zavedati, da tako ne bo šlo več naprej.

»To so bili grozni občutki,« je pripovedovala Karla, strah, da se ji kaj podobnega ne bi nikoli več zgodilo, pa se je še zmeraj risal na njenem obrazu.

»Ne bom pozabila hčerkine osuplosti, sedela je na tleh, niti jokala ni, samo strmela je vame in videla sem, da se me boji. V meni se je nekaj zlomilo, pokleknila sem k njej in jo prosila odpuščanja. Na srečo me je razumela, pri svojih dvanajstih letih je morala žal prezgodaj odrasti. Tako kot pri številnih sošolkah, se je morala tudi ona opredeliti, s kom bo še naprej živela, kar je bilo težko, saj je bila takrat, ko smo bili še srečna družina, na očeta zelo navezana. Kot da bi bila jaz otrok, me je odpeljala h kavču, pokrila z odejo in sedla na rob, jaz sem jokala in se smilila sama sebi, ona pa mi je prinesla iz hladilnika coca colo, kar se mi je zdelo skregano z vsako logiko, ampak je pomagalo, popila sem jo na dušek, kajti bila sem tudi dehidrirana, kdo ve, koliko časa nisem popila niti kozarca vode. Potem sem poskušala zadremati, vendar sem ves čas razmišljala, kaj mi je storiti. Vsi predali so bili polni pomirjeval in drugih zdravil, postajala sem odvisnica od njih, kljub temu pa sem se počutila, kot bi me nekdo že navsezgodaj, za dobro jutro, pretepel in poteptal,« je nadaljevala Karla.

Takrat se še ni zavedala, da je ona tista, ki bo morala kaj storiti zase, da ji niti zdravniki, niti zdravila ne bodo kaj dosti pomagali. Če smo pošteni: s časom bi postala od obojega tako odvisna, da bi lahko celo izgubila stik z realnim svetom. Tega si pa res ni želela.

»Začela sem iskati pomoč pri različnih alternativnih društvih in posameznikih, vendar mi nihče ni ustrezal. Njihovi nasveti so se mi zdeli privlečeni za lase, prazni in brezupno nerealni. Naletela sem tudi na tako imenovane alternativne psihoterapevte, ki so bili, milo rečeno, obupno diletantski. O tem, kaj vse so mi svetovali, ne bi razpredala, saj si ne štejem v čast, da sem jih sploh poslušala. Govoričili so mi celo take neumnosti, da je za moje zdajšnje stanje kriv moj drugi jaz, iz katerega sem se reinkarnirala. Lepo te prosim! Posamezniki, ki so imeli sami resne osebne težave, za kar sem izvedela pozneje, so me hoteli učiti življenja na nekem višjem duhovnem nivoju. A tedaj, ko sem bila v stiski, sem se sprva oprijela vsake slamice, čeprav je bila videti še tako nora in privlečena za lase. Na srečo sem imela prijateljico, ki sem jo lahko poklicala katerikoli del dneva. Obveznosti, ki sem jih morala opraviti v službi, pa so predstavljale strašno oviro, saj nisem imela ne volje in ne moči, da bi dala od sebe več, kot je bilo nujno potrebno. Dobro se zavedam, da če ne bi imela v preteklosti toliko zaslug za uspešnost podjetja, bi mi takrat pomahali v slovo in me nikoli več ne spustili blizu. Spominjam se, da sem pogosto sedela za mizo in buljila v ekran računalnika, vendar nisem vedela, kaj sploh gledam. Ali pa sem, namesto da bi delala, brskala med kuharskimi recepti, mrzlično sem iskala vedno nove in nove ideje, čeprav smo doma vsi trije živeli od pic in sendvičev. Poleg tega me je bilo še sram, da nisem bila sposobna obdržati družine skupaj. Nenehno sem se jezila nase, ker sem bila neumna in nisem pravočasno opazila, da si je bivši mož našel drugo. To, da so me tolažili, da se pri nas tako ali tako loči vsak drugi ali tretji zakon, me sploh ni ganilo. Prav tako sem se zgrozila, ko so mi kolegice, ki so poločitvene travme že dale skozi, svetovale, naj si najdem mlajšega ljubimca, obenem pa ostanem samostojna in neodvisna. Ko sem si nekoč ta nasvet malo pobližje ogledala, me je postalo do vrh glave sram, saj je kolegica, ki mi je to svetovala, tistega moškega vzdrževala in ga razvajala, kot bi bil njen odrasli otrok. Zdelo se mi je ogabno in ponižujoče, čeprav, to moram priznati, je tega več, kot si lahko predstavljamo. Zmeraj, ko pa pomislim, kaj bi rekle matere teh na pol odraslih fantov, če bi vedele, da njihovi ljubljenčki seksualno zadovoljujejo ženske, ki so enake starosti kot one same, me pa sploh strese do kosti … Z denarjem si danes mnogi kupijo marsikaj … Sprašujem se, ali lahko še dodam, mar so nekateri mladci na prodaj za dober avto, ali pa še to ne?« (Konec prihodnjič)