Varstvo kulturne dediščine
Odprto pismo ministrici za kulturo Majdi Širca in hkrati pritožba na zadnjo odločbo ZVKD Kranj z dne 22. februarja 2010 glede Osnovne šole Kranjska Gora.Po zrušitvi prvotnega hotela Prisank je Kranjska Gora znova priča uničevanja sodobne slovenske arhitekture. Gre za leta 1970 po načrtih Majde Dobravec Lajovic zgrajene osnovne šole, ki je bila zaradi svojega kvalitetnega prilagajanja regionalni arhitekturi vpisana v Register nepremične kulturne dediščine pod št. EŠD. 15901. Ker po 40 letih šola potrebuje temeljito prenovo in nekaj novih prostorov, se je Občina Kranjska Gora odločila, da skoraj polovico šole podre in poveča z novim objektom.
Leta 2008 je z javnim razpisom poiskala projektanta, izbran je bil Atelje za prostorsko projektiranje Jesenice. Ta je spomladi 2009 z idejnim projektom avtorice arh. Silvije Baburek zaprosil ZVKD Kranj za kulturno-varstveno soglasje, v katerem je mag. Nika Leben zahtevala tudi soglasje avtorice prvotnega načrta šole, arhitektke Majde Lajovic. Ta se s predloženo rešitvijo ni strinjala, ker je mnenja, da se terasast objekt mediteranskega tipa oblikovno ne more vključiti v obstoječe tkivo šole. Upoštevana tudi niso bila priporočila ZVKD, da se mora pri prenovi ohraniti osnovno razmerje stavbnih volumnov, kot odgovorni projektant prvotne šole sem pripravil alternativni preizkus umestitve želenega programa k sedanji šoli na – po našem mnenju – oblikovno skladnejši način. Projektantka se postavljenih kulturno-varstvenih pogojev ZVKD Območne enote Kranj ni držala, župan Kranjske Gore kot investitor je naš predlog odklonil in naročil izdelavo izvedbenih načrtov po predloženi idejni zasnovi. Verjetno se je pozanimal, ali vpis v Register nepremične kulturne dediščine kakorkoli pravno varuje zgrajeno arhitekturno delo in izvedel, da ga ne, torej enako, kot je pravno nesporno v svojem internem dopisu Danieli Tomšič z dne 14. maja 2010 ugotovila pravnica Republiške uprave za varstvo kulturne dediščine, ga. Romana Kandič. In tu je razlog za tole pismo!
Sprašujem, kaj nam je storiti, da bo sodobna slovenska arhitektura bolje zavarovana, da ne bo edina varovalka za ohranitev zgrajene arhitekturne zasnove Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP), a še to le v primeru, če je bilo delo nagrajeno na javnem arhitekturnem natečaju in torej z njim pridobljeno. Ali ne bi bilo najpravičneje 44. členu ZASP dodati še člena, ki bi vpis v Register, Plečnikove nagrade in nagrade Prešernovega sklada izenačeval z izborom na natečaju? Arhitektura je namreč kvalitetna zato, ker je dobro zasnovana, ne glede na to, kako je avtor prišel do naročila. Drugo vprašanje pa je, kakšna je dejanska moč slovenskih zavodov za varstvo kulturne dediščine, če vsak malo bolj vztrajen institucionalni investitor (beri lokalna oblast) doseže svoje, tudi če je v popolnem nasprotju z izdanimi kulturno-varstvenimi pogoji? Ali ne bi bil že čas, da se namesto dosedanjih, večkrat mučnih in dolgotrajnih prerekanj, slovenski arhitekti in člani delovnih skupin zavodov za varstvo dediščine sporazumejo, da je njihova temeljna naloga v bistvu povsem enaka – dedičem zapustiti Slovenijo kar se da prvinsko in čim manj onesnaženo z neprimernimi gradnjami?
Arhitekt Janez Lajovic