"Fejst delat, pa slabo jest!"

"Veseli me, kadar vidim ljudi, ki so v dolgih letih življenja ohranili dobro voljo in optimizem. Danes praznujemo zlasti optimizem, ki ga Marija Kuljad izraža tako neposredno," je povedal predsednik dr. Danilo Türk, ki je Mariji Kuljad ob cenjenem jubileju osebno čestital.

Kranj – »V dom je prišla pri devetindevetdesetih, septembra lani, in poglejte, kako dobro zgleda danes,« ni mogla skriti navdušenja mag. Zvonka Hočevar Šajatovič, direktorica Doma upokojencev Kranj, nad stanovalko Marijo Kuljad, ki je v četrtek praznovala stoti rojstni dan. Vse najboljše ji je osebno zaželel tudi predsednik države dr. Danilo Türk s soprogo Barbaro. Gospa Marija kar verjeti ni mogla, da je predsednik res prišel. »Veseli me, kadar vidim ljudi, ki so v dolgih letih življenja ohranili dobro voljo in optimizem. Danes praznujemo zlasti optimizem, ki ga Marija Kuljad izraža tako neposredno,« je povedal dr. Danilo Türk in bil prijetno presenečen nad tem, kako dober spomin ima gospa Marija; ta seže še v čas pred prvo svetovno vojno … Čila stoletnica ima trinajst nečakov in nečakinj in prav za vsakega še vedno ve, kako mu je ime in kdaj se je rodil. Župan Mestne občine (MO) Kranj Damijan Perne ji je ob jubileju izročil častno listino MO Kranj in dejal: »Naše največje bogastvo so ljudje, ki nosijo modrost. Ta pride z leti.«

Marija Kuljad se je rodila v Spodnji Sorici, v bajtarski družini kot sedmi otrok in edina hči. V Sorici, za katero pravi, da je najlepša vas, je dokončala osnovno šolo, nato pa je morala poprijeti za delo na majhni kmetiji doma. Že kot otrok je začela klekljati in spominja se, kako sta z mamo tudi do polnoči skupaj delali čipke, ki so jih nato prodajali. Z žalostjo v očeh se spominja svojega sedmega leta starosti, ko je izvedela, da je oče padel v vojni. Bolj pa ji oči oživijo, ko pove, da je v mladosti še s tremi prijateljicami (od katerih je eno, ki je leto mlajša, lani v Sorici še obiskala) zelo rada kartala »lustig« in »durak«. Bila je članica Marijine družbe, v kateri so veljala posebna pravila, med drugim je bilo prepovedano plesati. A gospa Marija hudomušno doda, da se je že našel trenutek, ko se je lahko zavrtela. Leta 1939 se je preselila v Goriče, kjer je pomagala pri delu na kmetiji. Leta 1946 se je poročila in se leto po poroki zaposlila v Zdravstvenem domu Kranj kot snažilka, kjer je delala do upokojitve. Z možem sta trinajst let stanovala v kranjski Mestni hiši, kjer je bil mož hišnik, nato pa sta se preselila v stanovanje na Dražgoško ulico v Kranju. Mož ji je pred dvajsetimi leti umrl in v stanovanju je ostala sama. A prav sama ni bila nikoli: pri njej je vedno stanoval kdo od nečakov, še posebno rada pove, da je bil od trinajstega leta starosti pri njej Ivan, dokler se ni poročil. Lani se je odločila, da je čas, da gre v dom …

V četrtek dopoldne so čestitke kar deževale. V njenem novem domu so ji podarili drevo življenja in ogledalo, da bo lahko vedno takoj preverila, ali je frizura v redu. Jožica Ribnikar, predsednica Krajevne organizacije Rdečega križa Vodovodni stolp, ji je podarila več škatel piškotov. »Za 95. rojstni dan sem ji prinesla škatlo piškotov in je rekla, te imam pa tako rada. Zato sem ji za stoti rojstni dan namesto rož prinesla kar piškote,« je povedala Ribnikarjeva. »Hvala lepa vsem, ki ste mi prišli čestitat,« je bila ganjena Marija Kuljad.

V kranjskem domu upokojencev so trije stoletniki in dve pripravnici. Prav vsem pa je skupno, je poudarila mag. Zvonka Hočevar Šajatovič: »… veliko dela, malo jela, veliko odrekanja in skromnost.« Gospa Marija ta recept za dolgo življenje razkrije s svojimi besedami: »Fejst delat, pa slabo jest!«