Smo kaj vnebovzeti?

To nedeljo bodo naše oči zazrte in poti utrte na Brezje, k Mariji Pomagaj.

Letos mineva že 110 let, odkar je 7. oktobra 1900 takratni goriški nadškof in kardinal Jakob Missia skupaj z ljubljanskim škofom Antonom B. Jegličem in slovenskim škofom Jakobom Trobcem iz ZDA posvetil novo baziliko in deset let od 1. januarja 2000, ko je bila ta razglašena za »slovensko narodno svetišče«. Že pred 200 leti (1811) pa je tedanji mošenjski župnik Urban Ažbe, graditelj prve brezjanske kapele, v pismu prijatelju zapisal, kako množice vernikov romajo na ta kraj. »V hudih časih francoskega jarma, ko ljudstvo prihaja na nič, si je izbralo Marijo Pomagaj v mošenjski župniji. Ves postni čas so prihajali k njej tudi iz okoliških župnij, tako pogosto in v tolikih množicah, da je tudi do pet tujih duhovnikov tam maševalo. Na cvetni torek, dne 2. aprila, so prišle kar štiri procesije pod vodstvom svojih duhovnikov. Bilo je toliko ljudstva, da niti polovica ni mogla v cerkev in da so vse klopi polomili.« Kako bo letos, bo novi nadškof Anton spet povedal kaj »udarnega«, tako kot pred leti sedanji kardinal Franc?

Počakajmo do nedelje, za zdaj pa zapišimo še katero o vnebovzetju. O tem, ali je bila Mati Božja res vzeta v nebo s telesom in dušo, se ne kaže spraševati, v to je mogoče le verovati (ali pa ne). Vprašajmo se raje, ali imamo tudi mi to možnost – biti vnebovzeti? »Ko je Brezmadežna Mati Božja, večna Devica Marija dopolnila svoje zemeljsko življenje, je bila s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo.« To staro vero je papež Pij XII. leta 1950 razglasil za »versko resnico«, dogmo, ki ne dopušča pomislekov, ugovorov in preverjanja (kar sicer počnemo tudi v tem zapisu). Veliki šmaren je bil že stoletja pred tem velik cerkveni in ljudski praznik. Marijinemu vnebovzetju je v Sloveniji posvečenih kar 86 cerkva. Tudi ena prvih, karantanska Gospa Sveta. V njih si lahko ogledamo številne upodobitve tega dogodka. Sijajno ga je, denimo, v letih 1846/47 naslikal Prešernov prijatelj Matevž Langus na svodu cerkve Matere božje na Šmarni gori. Kak tehnični um iz 20. stoletja bi se morda vprašal, na kakšen pogon se je Marija dvignila oziroma bila vzeta tako visoko. Nikjer ni na sliki nobenih raket, reakcijskih motorjev ali vsaj propelerjev. So le oblaki, na katerih vsi prosto lebdijo in jih morda nosijo angeli, ki prhutajo s svojimi krilci, a niso videti prav nič izmučeni. Res pravo čudo. A le za vse tiste ljudi, ki so živeli pred 20. stoletjem, v katerem se je človek sam dvignil v nebo s pomočjo letal in vesoljskih plovil, ki jih je pred tem ustvaril! Tako je 16. junija 1963, komaj 13 let po razglasitvi vatikanske dogme, v vesolje poletela sovjetska kozmonavtka Valentina Vladimirovna Tereškova, v Vostoku 6, tedanjem čudu od tehnike. V 71 urah in 48 minutah je 48-krat obkrožila Zemljo in se 19. junija srečno ozemljila. Ni bila le vnebovzeta, to je bil pravi vnebohod, kakršnega je po svoji smrti uprizoril Marijin Sin, ki v nebo ni bil vzet, ampak se je vanj dvignil z lastno božansko močjo. Mi pa to že pol stoletja počnemo z močjo tehnike, ki smo jo sami ustvarili.

No, resnici na ljubo nam to prav nič ne pomaga v premagovanju vsakdanjih tegob življenja, ko zbolimo, nam zmanjka tega ali onega, bi še to in ono radi, smo nesrečni v ljubezni ali zakonu, ob izgubah najbližjih … Takrat se mnogi še vedno zatečejo k Mariji Pomagaj, v veri, da ima možnost posredovati pri svojem Sinu, ta pa pri svojem Očetu – za ugodno rešitev naše prošnje. Blagor mu, kdor veruje. Saj vemo, da v zemeljskih rečeh dostikrat pomaga že vera sama. Kaj bo po smrti, pa je večno vprašanje. Če ne bomo vnebovzeti, bomo pač vzemljoskriti.