Pravljičen začetek Carniole

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / torek, 26. avgust 2014 / 11:36

V petek se je z odprtjem razstave ilustracij Andreje Peklar v galeriji Layerjeve hiše začel letošnji Festival Carniola. Ilustracije, ki nas popeljejo v stare čase, ki jih ni nikoli bilo.

Pravljično. Akademska slikarka in ilus­tratorka Andreja Peklar se predstav­lja z ilustracijami, ki so lani izšle v nekoliko neobičajni knjigi ljudskih pripovedk iz Tunjic in okolice z naslovom Zlati hrib. Gre za okrog devetdeset doslej povsem neznanih in po večini šele nedavno odkritih pravljic in pripovedk, ki so bile za knjigo izbrane iz narečnih rokopisov umetnostnega zgodovinarja dr. Franceta Steleta. »Čeprav tudi jaz prihajam iz Kamnika, se teh pravljic iz svojega otroštva ne spominjam, saj so časovno preveč oddaljene, Stele jih je namreč zbiral na prelomu stoletja. Tako sem večino spoznala prvič,« je povedala ilustratorka Andreja Peklar: »Gre za pravljice, ki so si jih pripovedovali odrasli in so zelo robate, mestoma tudi grobe, celo krute.«

Tudi zato je bil njen pristop k ilustriranju, Peklarjeva ima za seboj že več kot sto ilustriranih knjig, nekoliko drugačen. »Tokrat sem za ilustracije iskala tehniko, ki bi dajala vtis neke naravnosti, zemeljskosti, domačijskosti, mogoče včasih tudi realistične grobosti. Zato sem izbrala tehniko s tušem, ki ga kombiniran s kolažem in nato obdelam v računalniku.« Kot je k razstavi zapisal Mario Berdič, njene ilustracije niso zgolj »ilustrativne«, marveč skuša umetnica svoja videnja in občutenja ob literarnih vsebinah izraziti na povsem samosvoj, intimno izpovedni način, z lastnimi likovnimi vrednotami. Pri tem lahko posamezne ilustracije učinkujejo povsem avtonomno, tudi brez spremljajočega besedila. »Ker so prav­ljice namenjene odraslemu bralcu, sem pri ilustriranju lahko začutila več umetniške svobode, likovnost je bila pri tem lahko drugačna, tako barvno kot sicer.« Na vprašanje o zvestobi besedilu in hkrati tudi lastni likovni govorici, je povedala, da je pri njenem delu vselej potrebno najti pravo razmerje, v ilustracijo vdahniti svoj likovni izraz, hkrati pa v besedilu najti tiste točke, s katerimi lahko poudariš besedilo oziroma njegovo sporočilo, ali pa ga nadgradiš, ne v kvalitativnem smislu, ampak z nekim lastnim razumevanjem besedila. Knjiga pravljic je vendarle skupek besedila in ilustracij, oboje mora nekako sodelovati v sožitju.

Ilustracije so bile prvič predstavljene v okviru Poletne muzejske noči v Kamniku, tokrat jih je v galeriji Layerjeve hiše na ogled približno polovica. Kako ste se odločali, katero izmed devetdesetih pravljic boste ilustrirali? »Urednice knjige so mi pri tem pustile svobodo, s tem da sem že sama pazila, da za katerega izmed več sklopov nisem pripravila preveč ilustracij, spet za drugega manj. Sicer pa sem najprej poiskala tiste zgodbe, ki so me najbolj nagovorile, in če so se te ujele v ritem same knjige, da so zastopane vse vrste pravljic, od straš­ljivih do zgodovinskih, sem se lotila dela. Potem, ko prebereš besedilo, pa je seveda vedno bistven tisti »kavelj­ček«, na katerega se ujamem in okrog njega potem gradim ilustracijo.«

Andreja Peklar je po diplomi iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljub­ljani leta 1990 svoje ustvarjanje posvetila ilus­traciji. Ilustrira za vodilne slovenske revije za otroke, z ilustracijami pa je oplemenitila tudi več kot sto knjig od učbenikov, knjig s poljudno vsebino, do slikanic, ki so njena najljubša izrazna oblika. Ustvarila je tudi dve avtorski slikanici, Fant z rdečo kapico in Varuh. Za obe je bila tudi nagrajena. V okviru Festivala Carniola bo v Layerjevi hiši v ponedeljek, 1. septembra, ob 19. uri tudi večer pripovedovanja pravljic iz knjige Zlati hrib. Na­stopili bodo Boštjan Napo­tnik - Napo, Ivanka Učakar in Breda Podbrežnik.