Soseda prvaka Karavank

Orlice oz. Celovška špica (2105 m) - Skalna gmota, na katero ne vodi nobena označena pot. Za dosego njenega vrha je potrebno nekaj poplezavanja. Če bi se je lotili iz nasprotne smeri, bi bil to alpinistični vzpon druge težavnostne stopnje.

Skrivnostna veriga Karavank skriva tudi kotičke, ki so vsem na očeh, a zelo redko obiskani; vendar ne zato, ker bi bili tako zahtevni, le zato, ker trume gornikov in planincev derejo na sosednje bolj znane in bolj opevane vrhove. Mi bomo naredili izjemo!

Tokratna tura nas bo popeljala na Orlice oz. na Celovško špico, odvisno, kateri zemljevid bomo pogledali. S svojimi 2105 metri in po zahtevnosti bi jo lahko primerjala s Palcem. Kje pa sploh so te Orlice?

Izhodišče vzpona je nekdanji mejni prehod Ljubelj, kjer se preko zeleniških smučišč povzpnemo do Doma na Zelenici. Vzpona je za dobro uro. Od Doma nadaljujemo naravnost, potem pa se desno odcepi pot, ki preči smučišče, pot naravnost pa gre do Doma pri izviru Završnice. Pot nadaljuje skozi gozd in se ves čas zmerno vzpenjamo. Smo na markirani poti, ki gre proti Stolu in proti Vrtači. Na razcepu poti nadaljujemo levo oz. naravnost proti Stolu. Pot bo v tem delu še precej pridobila na višini, a kar naenkrat se bomo znašli na sedlu. Pod nami bo grapa, v katero se bomo spustili. Skrotje zahteva previdnost pri sestopu. Markirana pot pred iztekom zavije desno.

Po dnu doline V Kožnah se še kar vzpenjamo po markirani poti proti Stolu. Ko se nam z desne strani priključi markirana pot s Celovške koče, zavijemo kar po melišču strmo navzgor. Vidi se malo shojena potka. Pazimo, kako hodimo, saj je melišče dokaj naporno. Preko melišča se povzpnemo do sedla pod Orlicami. Od tu naprej previdnost samo še povečamo. Dobršen del poti je označen z zvestimi spremljevalci neoznačenih poti, z možici, zato hodimo previdno, da kakšnega ne zgrešimo, kajti takoj se bomo znašli v zahtevnejšem in nevarnejšem svetu. S sedla krenemo naravnost, nato pa pot zavije desno in se v okljukih počasi dviguje. Hodimo po skrotju ter pazimo, da ne prožimo kamenja. Pot je namreč posuta z gruščem. Sledi pas gostega ruševja, celo nekaj gorske trave, nato pa pot zavije desno, kjer po manjši grapi splezamo do skalne pregrade. Hm, kaj pa sedaj? Med skalo in steno je na naši levi droben prehod. Zlezemo skozi prehod na drugo stran. Previdno, polička je izpostavljena. Nadaljujemo levo. Poiščemo najlažje prehode do vrha. V zadnjem delu nam bo lahko pomagala tudi jeklenica, ni pa nujno, saj je po desni strani celo lažji prehod. Splezamo do križa na vrhu, ki nas spet spomni na preteklo zgodovino, potem pa zlezemo še na sosednje skale, ki so bližje Stolu, na vrhu katerih je lesen križ. Razgled z Orlic je čudovit; tik pred nami je Stol, na dosegu roke, a povsem drugačne oblike; pogled proti severu se ustavi na Ovčjem vrhu oz. Kozjaku, na vzhodu so Vrtača, Begunjščica itd.

Sestopimo po poti vzpona. Posebno previdnost od nas zahteva polička tik pod vrhom, tik preden se moramo splaziti skozi prehod; pozorni pa moramo biti vse tja do sedla, saj je steza posuta z gruščem in drobni kamenčki lahko pripeljejo do zdrsa. Sestopimo preko melišča do markirane poti, ki vodi proti Celovški koči. Nadaljujemo po tej poti do sedla. Pred nami je Svačica, severneje pa Ovčji vrh. Na sedlu nadaljujemo desno po neoznačeni stezi proti meliščem pod Vrtačo. Pomagajo nam možici, a pot bi bila tudi brez njim lahko sledljiva. Čaka nas še rahlo napornejši vzpon po melišču do sedla pod Vrtačo, kjer se levo odcepi markirana pot na njen vrh. Če imamo še čas in energijo, lahko obiščemo še njo, sicer pa po markirani poti, ki vodi z Vrtače, sestopimo do Zelenice in od tam v dolino, do Ljubelja.

Nadmorska višina: 2105 m

Višinska razlika: 1047 m

Trajanje: 7 ur

Zahtevnost: 5 zvezdic