Spomenik slovenskim urarjem

V zibelki slovenskega urarstva, kakor pravijo Bosljivi Loki, vasici ob Kolpi, so postavili spomenik slovenskim urarjem. Kot najstarejša urarka in ena redkih izučenih žensk v tem poklicu se je slovesnosti udeležila tudi Kamničanka Marta Cerar Leskošek.

Bosljiva Loka, naselje z le nekaj več kot dvajsetimi hišami, je večini gorenjskih bralcev verjetno manj znana vasica v občini Osilnica, v osrčju dežele Petra Klepca, a v resnici se krajani lahko pohvalijo z bogato kulturno dediščino, ki jih zapisuje na vidno mesto zemljevida Slovenije.

Bosljiva Loka je po mnenju nekaterih strokovnjakov namreč pravi fenomen, saj se je pred dobrim stoletjem v tem kraju izučilo veliko število profesionalnih urarjev, pa tudi samoukov, in kraj z okoliškimi vasmi velja za središče slovenskega urarstva. Ponosni domačini so v središču Bosljive Loke zdaj postavili tudi spomenik, slovesnosti pa se je udeležilo več urarjev iz cele Slovenije. Da se za to nekdaj zelo cenjeno obrt danes odloča vse manj mladih, priča podatek, da je bilo v zadnjih letih v Sloveniji registriranih le še 134 urarjev – med njimi pa je tudi najstarejša urarka in ena redkih izučenih žensk v tem sicer moškem poklicu, Kamničanka Marta Cerar Leskošek.

Kot so povedali domačini, je v vaseh na obeh straneh reke Kolpe v manj kot sto letih pred drugo svetovno vojno živelo okrog petsto prebivalcev, od teh jih je bilo v treh generacijah več kot 150 urarjev samoukov, ki so jim domačini rekli 'vurmoharji', kar izhaja iz nemške besede za urarja. Ti samouki urarji so se naučili popravila navadnih stenskih ur, budilk in večjih hišnih ur brez formalne strokovne pomoči. Večino mesecev v letu so potovali po širši okolici vse do Slavonije in Banata in prodajali ter kasneje popravljali ure. Njihova dejavnost se je močno razširila v sredini 19. stoletja, ko so se med podeželskim prebivalstvom razširile cenovno dostopne stenske ure z lesenim ohišjem in medeninastimi kolesi, ki so jim rekli 'šutarce'. »Vsako tako prodano uro je bilo treba pritrditi na zid, obesiti nihalo in uteži, uravnati njen hod in bitje ter novemu lastniku povedati osnovna pravila. Čez nekaj časa je bilo na slovenskem podeželju težko najti hišo brez take ure, in ko je trg z njimi postal zasičen, so urarji svoj zaslužek iskali predvsem v popravilu. Danes je mehansko merjenje časa bolj izjema kot pravilo. Tudi urarska stroka se je z elektronsko uro močno spremenila od takrat, ko so urarji ročno izdelovali vse vrste ur, a čeprav današnji urarji ure predvsem le še popravljajo in redki še izdelujejo, je urarstvo še vedno spoštovana strokovnost,« je povedal domačin in predsednik organizacijskega odbora za postavitev spomenika Jože Rugole, ki je na slovesnost povabil tudi Marto Cerar Leskošek iz Kamnika, ki je bila v Bosljivi Loki edina predstavnica urarjev iz Gorenjske.

Ponosna, da se je številnim urarjem kot edina ženska lahko pridružila v sami zibelki urarstva, je Marta Cerar Leskošek na odru slovesnosti zasedla prav posebno mesto. V središču Kamnika urarsko delavnico, ki jo je prevzela od svojega očeta, vodi že več kot petdeset let, v Bosljivi Loki, ki jo je obiskala skupaj s svojim možem Benjaminom Leskoškom, pa je tudi sama z zanimanjem opazovala urarje s starimi popotnimi lesenimi koši, polnimi ur in rezervnih delov, s katerimi so urarji nekoč hodili po terenu.