Pol stoletja počitnic v Kranjski Gori

Zakonca Magda in Ante Roguljič, upokojena zdravnika iz Zagreba, sta v Kranjski Gori prvič počitnikovala pred triinpetdesetimi leti. Od takrat naprej prihajata prav vsako poletje.

Kranjska Gora – »V Kranjski Gori sem se pred triinpetdesetimi leti na recepciji hotela Erika prvič predstavila z moževim priimkom. In prvič kot doktorica Roguljič,« se z nasmehom spomni tistega prvega dne poročnega potovanja odločna in še vedno lepa gospa, za katero si človek težko predstavlja, da je svoje prve počitnice na Gorenjskem kot otrok preživela že daljnega leta 1935, ko je prišla na rehabilitacijo na Jezersko.

Pravzaprav tisti dan v Eriki ni bil prvi dan njunih medenih tednov. »Diplomirala sva na medicinski fakulteti, se poročila in odšla na poročno potovanje – kam drugam kot v Slovenijo, ki sem jo poznala kot čudovito deželo z odličnim podnebjem, saj sem kot otrok kar trikrat preživela počitnice na čudovitem Jezerskem. Planine so naju vedno privlačile in mislila sva si, da bova tu našla svoj mir … Saj si mladoporočenci to še vedno najbolj želijo, kajne?« je hudomušno nadaljevala svojo pripoved v čudovitem jutru za mizo pred hotelom Miklič, pod mogočnima Razorjem in Mangartom, kjer v teh dneh s soprogom spet, že 53. leto zapored, preživljata poletne počitnice.

»Rezervirala sva hotel Erika v Kranjski Gori, a sva, ko sva prišla do Jesenic, ugotovila, da do tja tisti dan ne pelje noben vlak več. Malce zbegana sva se odpravila po mestu, ki ga nisva poznala – jaz, kot se za nevesto spodobi, s kupom prtljage – in pristala v starem, zanemarjenem hotelu Pošta, kjer sva v borbi s stenicami preživela prvo poročno noč,« se zdaj spominja med smehom. »Naslednji dan sva se z vlakom peljala do Kranjske Gore in tam naju je že čakal prevoz do hotela Erika. Ne boste verjeli: peljali so naju z vprego z oslom,« se na široko nasmeje ob spominu na nenavadno prevozno sredstvo.

Od tu naprej je zgodba o njuni ljubezni samo še srečna. »V hotelu Erika je bilo prečudovito: okolje, čistoča, hrana … sprehajala sva se po okoliških hribih in dolinah in se odpravila do ledenika - takrat sva prvič poleti videla sneg – opazovala kozoroge in uživala,« jo dopolni soprog Ante. »Še nekaj se mi je takrat v Eriki zgodilo prvič,« se takrat spomni gospa Roguljič. »Nekaj dni po najinem prihodu v hotel je na vrata potrkala receptorka. »Gospa, niste rekli, da ste zdravnica?« me je vprašala. Z grozo sem pokimala. Sem, rekla sama pri sebi, a le z diplomo, popolnoma brez prakse … A kaj mi je ostalo? V sosednji sobi je družini iz Italije zbolel otrok, zdravnika ni bilo nikjer nobenega. »Poslušaj pljuča, poglej grlo,« mi je še zadnje navodilo dal mož in sem šla. Otroka sem pogledala in res je imel hudo vneto grlo. Starši so imeli s seboj zdravila, med katerimi je bil tudi penicilin. Predpisala sem pravo dozo in otroku je bilo kmalu bolje. Vidite, tudi prvega pacienta sem pozdravila tu, dolgo, preden sem postala specialistka pediatrinja in primarijka. Gospa se mi je zahvalila z veliko italijansko čokolado!«

Odtlej sta vsako obletnico poroke praznovala v Kranjski Gori. »V vseh teh letih sva navezala številna prijateljstva, tako z vašimi »vikendaši« kot z domačini in nekaterimi Zagrebčani, ki prav tako radi dopustujejo tu. Veliko se sprehajava, odideva na izlet v Italijo in Avstrijo, skratka, uživava,« sta zadovoljna.

Zadnji dve leti dopust preživljata v hotelu Miklič. »Tu naju zares razvajajo. Kar malo sva se polenila: hrana je odlična, tako da kar nerada odhajava kam drugam, lastnik Miklič ustreže vsaki najini želji, lani pa naju je tu prav na 52. obletnico poroke obiskal in z darilom razveselil kranjskogorski župan,« je povedal Ante Roguljič. Ampak vsaj nad kakšno malenkostjo bi se pa vendarle lahko pritožila, malo povrtam … »No ja,« se spogledata, »brunarico v Jasni pogrešava. Se je spomnite? Tam sva včasih rada posedala …«