Dali smo mu vse (1)

V minulih tednih se je veliko govorilo o solidarnosti med starejšimi in mladimi. Slišali smo marsikatero trdo besedo na račun nasilja, ki ga mladi izvajajo nad svojimi ostarelimi starši. Pogosto smo se, vsi zgroženi, za trenutek ustavili, ker nismo mogli verjeti, s kakšno lahkoto »pozabljajo« na bolne in obnemogle starostnike na različnih oddelkih domov za starejše. Ni tako redko, da ti potem, ko so za svoje potomce dali vse, kar so imeli, umrejo pozabljeni in zavrženi. Žal - ali na srečo - pa ima vsaka zgodba dve plati in tudi v odnosu med starimi in mladimi ima marsikateri »zakaj« svoj »zato«.

Da je tako, bi lahko rekli tudi za današnjo zgodbo, ki bi vam jo rada povedala. Nočem se postaviti na nobeno stran, želim le, da ob branju vsak razmisli in se vpraša, kaj bi storil sam, če bi bil v koži mojih sogovornikov.

Tako s ta mladimi kot s ta starimi sem se pogovarjala ločeno, ker oni med seboj ne komunicirajo. Na tak način pogovora pa so oboji pristali.

Najprej sem spoznala Cirila in Anico. Danes štejeta tam okoli sedemdeset pomladi, edini sin pa se jima je rodil že v zreli življenjski dobi. Bil je težko pričakovan, saj sta že obupala, da bosta imela kdaj lastne potomce.

»Živela sva v kmečkem okolju, čeprav sva opravljala druge poklice,« je pripovedoval Ciril. Spoznala sta se v dijaških letih, skupaj sta se vozila na avtobusu in iz prijateljstva se je s časom razvila ljubezen. Poročila sta se pri osemindvajsetih letih, sin pa se jima je rodil šele takrat, ko sta že prekoračila štirideseto leto. Denarja jima ni nikoli manjkalo, zlasti ne potem, ko so Cirilovi starši umrli in je lahko, ker se kmetiji ni želel posvetiti, zemljo prodajal.

»Ko se je rodil Robert, sva sklenila, da mu bova dala vse, kar mu bova le lahko,« se je vsa raznežena spominjala Anica. Kupila sta prvo kamero na vasi, da sta le lahko posnela vsak otrokov korak. Ni bilo želje, ki mu je ne bi izpolnila. Ciril je sam izkopal za bazen, ker je otrok kazal znake, da mu je v vodi zelo všeč. Komaj je dobro shodil, že je v garaži stalo kolo, ki ga je počakalo, da se je lahko povzpel nanj in se zapeljal po domačem dvorišču.

»Pogosto smo se zapeljali čez mejo, v Italijo, in kar je sin izbral, to sva mu kupila,« doda Ciril in prisede k mizi. Pred menoj se vrstijo podobe tistega časa, ujete v številne fotografije.

Robert se je nekaj časa navduševal nad Naso in potovanji v vesolju, zato sta mu starša pomagala opremiti tudi sobo v tem stilu. Ko ga je pičilo, da bi proučeval ptice, sta mu nabavila več različnih domačih ptičjih ljubljenčkov.

»Pogosto sem bila žalostna, saj mi ni mogel skriti, da mu je bilo prijateljevanje z nekim Sandijem iz bližnje vasi ljubše kot družba staršev. To me je strašno bolelo, saj sem ga ljubila bolj kot sebe,« nadaljuje Anica.

Prijateljev pa je imel bolj malo, saj so bili redki, ki so ustrezali strogim Cirilovim merilom. A Robert se je rad kujal in s trmo je dosegel marsikaj. Včasih se je zaklenil v sobo in toliko časa ni spregovoril besede, dokler se starša nista vdala in popustila njegovim zahtevam.

Čeprav je imel doma in v hladilniku na razpolago vse, kar si je poželel, pa ni bil izbirčen otrok. Prav tako mu ni bilo dosti do tega, da bi se frajersko oblačil, čeprav so bile omare natrpane z njegovimi oblačili.

»Ko je bil star enajst let, smo za prodajo večje parcele iztržili kar precej denarja. Z ženo sva dolgo časa razmišljala, kaj naj narediva. V banko ga nisva hotela nesti, ker so bili to čudni časi, nastajala je nova država in nihče ni vedel, kaj se bo lahko še zgodilo. Beseda je dala besedo in tako sva se z ženo domislila, da bi sezidala večjo hišo, spodaj bi bile lahko delavnice, zgoraj pa stanovanje. Zdelo se nama je, da bi bila ta hiša največje darilo za Robija, saj bi imel kam iti, ko bi se poročil. Z velikim veseljem sva se vrgla v načrtovanje in sin je vsakemu, ki je spraševal, kaj zidamo, odgovoril, da bo to njegova mehanična delavnica, ker bo nekoč mehanik in bo skrbel za avtomobilske dirkače in za ferrarije. Ob njegovem navdušenju so tudi meni zrasla krila, misel na to, da bo sin nadaljeval mojo poslovno pot, je bila zelo vabljiva in me je res osrečevala. Zidali smo z najboljšimi materiali, ničesar se nam ni zdelo škoda in vse, kar se je naredilo, je bilo res prvovrstno. Ko je bila stavba pod streho, so ravno nastopile počitnice, pričela se je vojna za Slovenijo, sin je čez noč spremenil svoje načrte o tem, kakšni poklicni karieri se bo posvetil. Hotel je postati vojak in se boriti, to je bilo vse, kar se mu je motalo po glavi. Enkrat se je zgodila celo zelo nenavadna in neobičajna nesreča, saj so se on in še trije drugi mulci preveč približali bojnim položajem, ki so jih branili jugoslovanski vojaki, in sama sreča je bila, da je bil poveljnik tiste četice trezno razmišljajoč in je zadnji trenutek preprečil enemu od vojakov, da ni streljal proti Robertu in prijateljem, ker so se jim preveč približali. A o tem, kaj se je v resnici dogajalo, nisem nikoli izvedel popolne resnice, tako da lahko rečem le to, da se imamo zahvaliti sreči, da se takrat ni zgodilo kaj nepremišljenega,« je pretreseno opisoval trenutke iz preteklosti Ciril. (Se nadaljuje)