Otroška peresa

Igre mojih staršev

Babica mi večkrat pripoveduje o svojem otroštvu. V družini je bilo veliko otrok, ki so pazili drug na drugega. Igrali so se na travnikih, poljih, seniku, včasih pa so skupaj s starši odšli v gozd in se greli ob ognju. Igrač niso imeli, tudi televizije ne. Spominja se le ene same lesene punčke. Najbolj pa so ji v spominu ostali večeri, ko so skupaj s starši sedeli ob peči in brali ljudske pravljice.

A življenje teče dalje. Naše otroštvo je drugačno. Imamo kupe igrač, ki jih večkrat nadomeščajo televizija, računalnik in mobitel. A nekaj je, vsaj pri meni, ostalo enako. Pravljice. Ni lepšega kot sedeti skupaj s starši, brati knjige in trepetati za usodo junakov, ki mi bodo za vedno ostali v spominu.

Hana Ekar, OŠ Matije Valjavca Preddvor

Sanje

Kadar noč se spusti,
tam nekje zadiši,
zadiši po hladni noči,
vetru, ki v polni moči
drvi v sanje.

Znotraj lupin vsi spijo,
se vrtijo, mogoče bojijo,
sanjajo in letijo,
zjutraj pa se zbudijo.

Ko v sanjah se včasih ustaviš
in v večnost odpraviš,
včasih mora, včasih sanje,
te popeljejo v svet zanje.

Anja Megušar, OŠ Šenčur

Krokodila boli zob

Krokodil je šel k zdravniku,

zob ga bolel je močno.

Kaj storim naj, doktor slon,

da bolečine več ne bo.

Krokodil je jokal,

stokal in se drl na ves glas.

Ko ga je od obupa zvilo,

slon napisal je zdravilo.

Eno žličko žabje sline,

da bolečina kmalu mine,

potem še injekcijo dobil

in se hitro pomiril.

To preizkušeno zdravilo

ga je zopet okrepilo.

Zdaj ga zob več ne boli,

reče: HVALA, SLON!

in že ga več ni.

Laura Koželj, OŠ Koroška Bela

Buška za češnje

Lani sva šla z bratrancem Markom rabutat češnje. Ko naju je videl lastnik, sva začela bežati. Tekla sva po travniku navzdol. Pogledal sem nazaj, in ko sem se obrnil, se je pred mano pojavilo drevo. Trčil sem z glavo v neko vejo. Tega ne bom nikoli pozabil, saj je zelo bolelo.

Tomaž Žugečič, OŠ Koroška Bela