Ali smo zares svobodni? (1)

Ko se pogovarjam z ljudmi in opazujem našo majhno deželico, se mi dozdeva, da je vedno več ujetnikov življenja.

To sem občutila tudi na nedavnih počitnicah v Grčiji, kjer sem srečala kar nekaj istospolnih parov, pa niso bili prav nič vpadljivi. Mogoče so izstopali le po tem, da so bili videti srečnejši kot večina zdolgočasenih zakonskih parov. Najbrž jih je delala srečne misel, da so lahko to, kar so. Bili so lepi, ker so bili pomirjeni sami s seboj. Niso se mučili s tem, da bi delali dober vtis, in to je sevalo od njih prav blagodejno energijo. To je velika svoboda, da si dovoliš občutiti svoje občutke, ampak se splača. V naši deželici še ne. Tukaj se je treba pametno odločati za »normalnost«. Ali pa bolj potiho živeti svojo drugačnost, da ne postaneš tarča napadov, šikaniranja, odpuščanja zaradi predsodkov. No, saj najbrž je v matičnih deželah teh parov tudi podobna realnost. Ko sem pred kratkim predavala staršem otrok, ki imajo cerebralno paralizo, sem spet pomislila na svobodo – biti drugačen. Koliko energije vložimo starši v to, da otroka popravljamo, čeprav rezultati včasih niso ravno spodbudni. Koliko mučenja je treba za uresničitev želje, da je otrok čim bolj podoben »normalnim« ljudem. Se trudi kot »normalni« ljudje, si pridobi slabo samopodobo, se bori s stresom, dokazuje svojo normalnost. Kakšen je rezultat? Je pomirjen sam s seboj? Je res to njegova izbira, njegovo poslanstvo? Če bi bila drugačnost nekaj, kar nas ne plaši, ne spravlja v stisko in ne žene k popravljanju, bi bil ta svet zagotovo lepši. Spomnite se na to, ko boste kupili novo kremo proti celulitu. Vsa poletja so en sam boj proti tej ubogi pomarančni koži. Samo pogumen človek manjka, ki bo v medije poslal novico, da je celulit lep, naraven in ni moteč. Če bi videli gospo, ki je bila na grški plaži s svojimi stotimi kilogrami lepa, bi mi verjeli, da sta lepota in grdota, normalno in drugačno rezultat ozkega razmišljanja, ki so nam ga vcepili. Kakšni interesi stojijo za tem, pa je že druga zgodba.