Največja predstava na Zemlji

Tako močne knjige pa že dolgo ne! Tudi naslov je upravičen - katera pa je večja predstava na tem svetu kot tista, ki teče pred našimi očmi po vsej Zemlji ter jo piše in režira življenje samo, v njej pa nastopamo vsi živi in z nami v naših genih tudi vsi mrtvi, zdaj in že 4,6 milijarde let?

Z užitkom sem prebiral (in jih bom še) zgodbe iz Svetega pisma, zlasti tiste iz Geneze, prisrčne so in slikovite, hkrati pa povsem naivne v primerjavi z ingenioznostjo nenapisanega scenarija, po katerem se odvija »največja predstava na Zemlji«. Ta sploh nima avtorja, godi se sama iz sebe, kot neskončno zaporedje drobnih lokalnih dogodkov, iz katerega pa veliki znanstveniki, kakršna sta tudi Darwin in Dawkins, razberejo in razložijo največjo od nam znanih zgodb. Ki pa je ne priznavajo vsi. »Več kot 40 odstotkov Američanov zanika, da bi se ljudje razvili iz drugih živali, in mislijo, da je nas – ter hkrati z nami tudi vse življenje – ustvaril Bog v zadnjih 10.000 letih. Ta odstotek v Veliki Britaniji ni tako visok, a je še vedno zaskrbljujoče velik. Ti podatki bi morali skrbeti tako teologe kot znanstvenike. Zato je bilo nujno, da sem napisal to knjigo. Za ljudi, ki zanikajo evolucijo – ki verjamejo, da se starost Zemlje meri v tisočih in ne v tisočih milijonov let, ki verjamejo, da so ljudje sobivali z dinozavri (takih je več kot 40 odstotkov ameriškega prebivalstva) -, bom uporabil izraz 'zanikovalci zgodovine'. Ustrezni delež odgovorov je v nekaterih državah višji in v drugih nižji, a 40 odstotkov je dobro povprečje, zato zanikovalce zgodovine lahko poimenujem kar '40-odstotneži'.« Dawkins prilaga tabelo, v kateri vidimo tudi, kako na to vprašanje odgovarjamo Slovenci: 85 odstotkov nas pritrjuje trditvi, da »so se človeška bitja, kot jih poznamo danes, razvila iz prejšnjih živalskih vrst«; 25 odstotkov jih meni, da to ne drži, osem pa jih odgovarja z »ne vem«. Evoluciji so najbolj naklonjeni v državah evropskega severa, manj kot polovica pa jih vanjo verjame v Latviji, Litvi, na Cipru in v Turčiji (le 27 odstotkov).

Vsi poznamo razmerje geparda in gazele. »Če dopustimo, da je geparda ustvaril stvarnik, je očitno usmeril vse svoje oblikovalske sposobnosti v izpopolnjevanje ubijalca. Že en sam pogled na ta sijajni, bliskoviti stroj ne dopušča dvoma: gepard je vrhunsko zasnovan za ubijanje gazel. Toda isti stvarnik se je očitno enako temeljno potrudil, da je ustvaril tudi gazelo, vrhunsko opremljeno, da pobegne gepardu. Za božjo voljo, na čigavi strani je torej ta stvarnik? Ko si ogledamo napete gepardove mišice in prožno hrbtenico, moramo skleniti, da je stvarnik zmago namenil njemu. Vendar do nasprotnega sklepa pridemo, ko si ogledamo dirjajočo, odskakujočo gazelo. Je stvarnik sadist, ki rad gleda šport in venomer viša stave na obeh straneh, da bi stopnjeval vznemirjenje pregona? Čemu strašni, meso trgajoči čekani ter morilski kremplji leva in leoparda? Od kod dih jemajoči dir in gibka umetnost bega antilope in zebre? Ni treba posebej poudarjati, da se po evolucijskem razumevanju ta vprašanja ne pojavljajo. Vsaka stran se trudi, da bi prelisičila drugo, ker na obeh straneh uspešni posamezniki naslednji generaciji samodejno predajo gene, ki so prispevali k njihovemu uspehu.« Naravni izbor sam poskrbi, da preživijo najbolj razviti in najmočnejši, tako med gepardi kot gazelami, in edino ti se lahko razmnožujejo naprej, njihovi geni se sami po sebi prenesejo v potomce, ki so vedno boljši. V knjigi je tudi slika levinje, ki bo vsak čas popadla pred seboj bežečega kuduja: »Ta kudu je izgubil tekmo z levinjo in njegovo življenje se bo kmalu končalo, oboroževalna tekma med genskima skladoma teh dveh vrst pa poteka v evolucijskem času.«

Dawkinsova knjiga ni protiverska. Njen avtor je znanstvenik, evolucijski biolog, za razlago sveta uporablja dejstva, hipoteze in teorije; hipoteza Boga kot stvarnika mu za njegovo razlago preprosto ni potrebna in je zato tudi ne uporablja. Primerja se z detektivom; ta ni videl zločina, mora ga naknadno rekonstruirati. Na voljo so mu sledi, ki ostanejo po zločinu. »Tu so odtisi nog, prstni odtisi (in danes tudi DNK), krvavi madeži, pisma, dnevniki. Svet je tak, kot mora biti, če je do sedanjosti pripeljal točno določen potek dogodkov, ne pa kateri drug.« Za Darwina je bila evolucija sprva le hipoteza, v poldrugem stoletju po njeni objavi pa so Darwinovi detektivi nabrali toliko dokazov (geoloških, bioloških, genetskih …), da je danes to trdna in neovržena teorija, ki svet razlaga bolj prepričljivo in znanstveno kot katerakoli druga. V naravi teorije je, da jo je mogoče ovreči, a Darwinove ni doslej še nihče. Je pa vse več dokazov, ki jo potrjujejo.