Jaz in John Tomac

Besedilo: Matjaž Švab
Kategorija: Šport / četrtek, 22. julij 2010 / 06:00

Biti ljubitelj kolesarjenja še ne pomeni biti kolesar. Dejanja, dejanja so potrebna in ne samo teoretiziranje.

Sodelavec mi je ponudil kolo, da bi se z njim vozil in potem opisal občutke. Sem dejal, da bo težko za prvo in za drugo. Kolesaril že nisem sto let, pisal pa še nikoli. Ko sem zagledal kolo, na katerem piše Tomac, sem si dejal, da tudi kolo ni več, kot je bilo. Spraševal sem se, kje ima motor, saj se mi je zdel kot motor za motokros, ki ima mašino na popravilu. Široke gume, široka balanca, vzmeti spredaj, vzmeti pod sedežem, prestav cel kup, diskaste zavore spredaj in zadaj, zavorne ploščice … Naj ti bo, sem dejal in se odločil prekolesariti vikend. Seveda mi je vsilil tudi čelado. Nikoli v življenju si nisem mislil, da bom imel to kahlo na glavi, medtem ko bom švical pri obračanju pedal.

Krvavec, jaz in John Tomac. Gondola je super izum. Če ne bi obratovala, bi verjetno kolesaril okoli picerije v Gradu. Kot spodoben gorski kolesar se na Krvavec nisem odpeljal s kolesom, ampak z gondolo, ker je menda to zdaj modni trend med nami, »allrounderji«, ali med spustaši. Krvavec v meglicah, jaz pa na trnih in kolesu. Tomac me je poslušal brez šibe. Mirno me je peljal na svojem sedlu, čeprav sem se zgrozil že na prvi klančini. Kot zaprisežen hribolazec sem bil prepričan, da kondicija ne bo vprašljiva. Potem sem ugotovil, da za kolesarjenje v hrib potrebuješ povsem drugačno kondicijo. Srce je poskušalo izstopiti iz ležajev, vendar ga je trma potiskala nazaj. Sledil je spust od hotela navzdol. Jaz, neizkušen kolesar na vrhunskem ameriškem izdelku, ki nosi ime po legendi gorskega kolesarstva Johnu Tomacu. Sem mislil, da je ta šport bolj nevaren. V dolino sem se peljal kot gospod. Res, bili so momenti, ko sem samo po naključju ostal na sedežu, a so me poznavalci kasneje opomnili, da bi se s slabšim kolesom v takih primerih ubil. No, no ... sem si mislil, ko sem že skoraj pomislil, da sem tako spreten na kolesu. Tako pa ne bi rad končal. Varnost ponujajo diskaste zavore, sem ugotavljal. Udobnost pa vzmeti spredaj in zadaj, mehak sedež, široko krmilo in široke gume. Počutil sem se odlično. Pravzaprav je iz mene namesto znoja šprical adrenalin. Nisem pričakoval, da bom tako užival v kolesarjenju. Dokaz za to je dvakrat z gondolo na Krvavec in dva super spusta ter naslednji dan obisk Tamarja in Kranjske Gore. Tam je drugi kolesarski raj. Kakšne gozdne poti! Kakšen užitek jih je prekolesariti! Ne znam opisati, ker pisun nisem, jaz sem tisti, ki vam Gorenjski glas oblikujem, tako da ga lažje in z užitkom berete. Tehnik torej. In ker sem tehnik, me je zanimala tudi kvaliteta Tomaca. Sodelavec pravi, da spada med vrhunska kolesa, in ko mi je povedal ceno, sem ga imel ves vikend v stanovanju in ne v kleti ali garaži. To je dragulj, madonca! Vendar je vreden vsakega evra. John Tomac je pri nas še neznana znamka, vendar v svetu spada med prestižne, ker nosi ime kolesarskega »Franza Klammerja«, gorskokolesarske legende, ki se je po končani tekmovalni karieri odločil izdelovati kolesa pod lastnim imenom. Menda mu gre dobro. Njegovo kolo si želijo imeti poznavalci in tudi tisti, ki nekaj dajo na prestiž. Sodelavec je določil, da spadam med tiste druge, čeprav dobro ve, kolikšna je moja plača. Pa vendar, nekoč bom tudi jaz razbil svojega pujska, beri šparovček. Da bi postal gorski kolesar, se ni bati, ker hribe še najraje obiskujem z nogami na tleh, pa vendar: če še eno noč prespim, zna biti, da pohodništvo dobi konkurenco. Užitek, kakršnega ti tako kolo ponuja, je nepopisen. Bojim se, da bom moral v stanovanju pripraviti zanj poseben prostor ...