Tabornica že od mladih nog

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / četrtek, 22. julij 2010 / 06:00

"Taborništvo je način življenja," pravi Janka Jerman, ki ravno te dni - kot že več kot 35 let doslej - preživlja pod šotorom na taboru ob Bohinjskem jezeru.

Radomlje – Janka Jerman si je tabornica želela postati že kot majhna deklica, ko je s starši živela še v Domžalah, a otroška želja se ji je izpolnila šele nekaj let kasneje.

Ko se je poročila v Radomlje in kot učiteljica razrednega pouka poučevala na tamkajšnji osnovni šoli, sta jo v taborniški svet potegnila kar njena sinova sama, takrat stara deset in dvanajst let. »Želela sta si postati tabornika, pa na šoli ni bilo nikogar, ki bi to hotel prevzeti. Seveda pa sem se jaz naloge lotila z velikim veseljem. Najprej smo se pridružili domžalskim tabornikom, nekaj let kasneje pa smo ustanovili svoj Rod mlinskih kamnov,« se začetkov taborništva v Radomljah spominja Janka Jerman, 67-letna upokojena učiteljica, ki je tovrstnemu načinu življenja skupaj s svojim možem Petrom predana že 35 let. Ne mine leto, da ne bi vsaj teden dni preživela na taboru pod šotorom in ob tabornem ognju, tudi zadnjih dvanajst let, ko že uživa v pokoju. Še prej pa sta z možem vodila otroške tabore in prav Janka je zaslužna za nič koliko predanih radomeljskih tabornikov vseh generacij, ki jih je vzgajala s svojim lastnim čutom ljubezni do narave.

»Z možem sva vsa ta leta vodila tabore tudi za sto otrok in še danes si večkrat rečem, da sem zares morala imeti angela varuha, da se nam nikoli ni nič naredilo. Taborništvo samo na sebi je namreč zelo široka dejavnost – zajema na primer tudi nočne pohode in bivakiranje zunaj tabora, in ko so mi otroci nekako s ponosom pripovedovali, kakšne neumnosti vse so počeli, me je večkrat spreletaval srh. Lahko bi se zgodilo marsikaj. In starejši ko je človek, več nevarnosti za otroke vidi, zato sem to odgovorno delo pred leti prepustila mlajšim,« a taborništvu se še zdaleč ni odpovedala. Prav nasprotno. Leto brez tabornikov, brez tabora v Bohinju, zanjo ni pravo. Zadnja leta se z možem udeležuje poletnih taborov v Gozdni šoli v Bohinju, kjer se okoli tabornega ognja posedejo vse generacije. V smehu pove, da ji še sovrstniki večkrat rečejo, kdaj namerava odrasti in zakaj rine med klope in kače, a taborništvo ima poseben čar, je način življenja in ni povezano z leti.

»Vsi starejši taborniki so taborniki že od malih nog. To je poseben način življenja. Vse je odvisno od tega, kaj si človek želi? Čar vsega je v naravi. In življenje tabornikov je nekaj posebnega – delujemo kot ena velika družina in to se z leti ni prav nič spremenilo. Naš tabor je danes sicer opremljen z zidano kuhinjo, jedilnico in stranišči, a šotor s trdo blazino za spanje si z možem v le nekaj minutah spremeniva v svoje stanovanje in pod šotorom še danes spim odlično,« pravi Janka Jerman in doda, da se ji po vseh teh letih še vedno zdijo najlepši večerni trenutki ob tabornem ognju, s kitaro in prepevanjem pesmi.

»Za nobeno stvar v življenju ni nikoli prepozno,« odgovarja Janka vsem tistim, ki na taborjenju še niso bili, pa si želijo počitnikovanje v hotelih zamenjati za doživetja ob tabornem ognju. »Ko človek hodi v službo in skrbi za svoje otroke in družino, mu v sebi navadno ne uspe najti tistih skritih stvari, ki si jih zares želimo. Ko pa pride čas za razmišljanje in življenje, ki je v tebi, marsikdo najde svojo skrito naravo. Samo upati si moramo in dovoliti. Leta sicer prinašajo nekaj omejitev, ki se jih pač moramo zavedati, a če si aktiven in živiš v skladu s svojimi željami, staranja ne opaziš. Sama sem se oprijela teorije, katere glavno načelo je: živeti tukaj in zdaj. Ko mi je lepo, si zdaj preprosto zgolj dovolim, da uživam.«