Nekdanji kolesar uživa kot pastir

Nekdanji odlični kolesar, 62-letni Jože Valenčič iz Kranja, je šest let pasel živino na Mali Poljani, letos pa kot pastir uživa na tržiški planini Konjšica, kjer v prostem času tudi slika. V petek smo ga obiskali na planini.

Kako se je danes začel vaš pastirski dan?

»Ob pol šestih sem vstal, potlej sem iz kurišča »šporgeta« pospravil pepel, zakuril, okoli šeste ure sem začel molžo, ki je trajala približno pol ure. V začetku pašne sezone sem molzel tri krave, zdaj samo še dve. Mleka je približno deset, enajst litrov, postavim ga, da se skisa, naredim skuto ali ga komu natočim v steklenico, da ga odnese domov.«

In kaj vas še čaka danes?

»Ker zaradi pomanjkanja padavin in vročine že zmanjkuje vode po bajerjih, jo moram natočiti v korita, čakajo pa me tudi popravila poškodovane električne ograje. Ne vem, kdo jo je poškodoval – živina ali divjad.«

Koliko je na planini živine?

»Pasem osemindvajset krav od desetih kmetov iz Loma pod Storžičem, Grahovš, Sebenj in Tržiča.«

Planina Konjšca pa brez konja …

»Zdaj ni nobenega, verjetno so jih pasli včasih, ko so na vsaki kmetiji imeli še konja.«

Med pastirji niste novinec …

»Pasem že sedmo leto, prej sem bil šest let na Mali Poljani. No, tam sem imel »sedež«, živina se je pasla tudi na Veliki Poljani in na Javorniku pod Storžičem. S Poljane sem odšel tudi zato, ker sem si že zaželel spremembe.«

V službi ste vozili tudi direktorje kranjske Save, zdaj ste pastir. Razlika je očitna …

»Že ko sem bil brezposeln, na čakanju, nisem imel kaj početi in sem se odločil, da grem past živino. To nadaljujem tudi po upokojitvi pred štirimi leti. Pasel bom vse dotlej, dokler bom kondicijsko toliko močan, da bom z lahkoto hodil naokrog za živino. Razlog za pastirski »poklic« je tudi skromna pokojnina, zdaj je imam 515 evrov. S tolikšnim zneskom težko pokrijem stroške stanovanja in vsega, kar je prinesla modernizacija – televizijo, računalnik, avto, telefon …«

Je pastirska plača boljša?

»Ali moram povedati po pravici?! Tisoč dvesto evrov za tri mesece, nekaj zaslužim še s prodajo na planini.«

Uživate na planini?

»Če bi rekel, da ne uživam, bi se zlagal. Na planino prihajajo prijetni ljudje, tukaj je tudi mir. Malo bolj zoprno je le v času nevihte, letos sem že doživel točo.«

Ko vas poslušam, se mi zdi, da po rodu niste Gorenjec ...

»Izhajam iz notranjsko kraške regije, iz Pivke. Že kot otrok sem doma na kmetiji pasel krave in zdaj, ko sem star, jih spet …«

Kje ste se naučili ravnanja z živino?

»Zgodilo se je, da je oče prišel od nedeljske maše domov šele pozno zvečer in smo otroci morali pomagati mami v hlevu, tako sem se naučil tudi molže. Na roke smo molzli od šest do osem krav.«

Na planini pripravljate tudi odličen pastirski čaj, kuhate ajdove žgance …

»V čaju je pet gorskih rastlin, med njimi materina dušica, ki mu daje izrazit vonj. Drugih sestavin ne smem povedati, ker bodo potlej vsi hoteli pripravljati takšen čaj. Zanimiva je zgodba z ajdovimi žganci. Ko je kolega videl, da jih ne znam skuhati, je naslednjič prinesel na planino ajdovo moko in ocvirke in me naučil. Hitro sem ugotovil, da jih je celo bolj preprosto pripraviti kot srbski pasulj.«

Vidim, da imate na planini tudi slikarsko stojalo. Slikate, tako kot ste na Mali Poljani?

»Tudi. Slikam lahko le tedaj, ko nimam dela z živino in ni obiskovalcev. Doslej sem naredil dve sliki, obe so mi obiskovalci »odnesli« še sveži. Najraje upodabljam pokrajino in tihožitje, zelo rad imam impresionizem, najbolj pri srcu mi je Claude Monet. Malo Poljano sem upodobil v šestnajstih različicah, delal sem jih po naročilu, tudi za kmete, za katere sem pasel. Vsako leto sem na planini organiziral slikarsko kolonijo, slike smo potlej tudi razstavili na pročelju koče.«

Ste slikarsko žilico odkrili šele na planini?

»V risanju sem bil vedno dober. Še ko sem hodil v osnovno šolo, so mojo sliko izbrali za razstavo Unicefa. Takrat so mi rekli, da bo natisnjena na razglednici, a je potlej nisem več videl. Slikarstvo me je tako navduševalo, da sem celo razmišljal o študiju na likovni koloniji, a me starši v tem niso podpirali, saj so nekdaj slikarji na kmetih veljali za malo čudne. Obiskal sem le nekaj slikarskih tečajev.«

Ljudje vas poznajo kot nekdanjega športnika, odličnega kolesarja. Kakšni spomini vas vežejo na kolesarski šport?

»Mešani! Pri nas takrat v kolesarstvu ni bilo zaslužka, med profesionalce, za kar sem imel tri ponudbe iz Italije, pa me v času socializma zaradi zaščite amaterizma niso pustili. To je velika razlika z današnjimi časi, ko najboljši slovenski kolesarji profesionalci kar dobro zaslužijo.«

Tudi kolesarsko pot ste precej nasilno prekinili …

»Kar bom povedal, ni nobena skrivnost, to je bilo v medijih, tudi v Gorenjskem glasu, že objavljeno. Ko je bilo v Kranju 1977. leta državno prvenstvo, naj bi vsi v ekipi Save delali za Bojana Ropreta, a na koncu je zmagal klubski kolega Mirko Rakuš. Trener nas je potlej ozmerjal in to me je tako razjezilo, da sem kolo postavil v kot.«

Ljubiteljsko, kot rekreativec, verjetno nanj še sedete?

»Kolesarim redno. Do začetka pašne sezone sem prevozil dva tisoč kilometrov, na dan včasih tudi več kot sto kilometrov. Zdaj, ko sem na planini, kondicijo vzdržujem le s hojo s Spodnje na Zgornjo Konjšico in nazaj.«

So v tistih časih, ko ste prekinili kolesarsko pot, nastali tudi družbeno kritični kolesarski soneti?

»Ja, kako pa veste zanje?! Napisal sem jih po končani karieri, nekaj je bilo že objavljenih, nekaj sem jih dal tudi na spletni portal pesem.si. Pripravljal sem se že na izdajo pesniške zbirke, znani tržiški literarni zgodovinar, kritik in prevajalec Tone Pretnar mi je celo obljubil spremno besedo, a je žal prekmalu umrl in pesmi so ostale v predalu.«

Bodo tam tudi ostale?

»Verjetno. Pesmi vsebinsko niso več aktualne, odtlej so se razmere v družbi in v kolesarstvu močno spremenile.«