Šepetalnica za veter (4)

Besedilo: Cvetka Bevc
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 19. julij 2010 / 06:00

Šele zdaj se je Sergej zavedel, da je Varji odgovarjal z neko samo po sebi umevno odsotnostjo, njene besede so prihajale do njega kot iz daljave, pa ne le zaradi tega, ker ga je od Moskve ločilo na tisoče kilometrov. Njene želje so mu bile nerazumljive ali vsaj nerazumne, kot ta, da naj se pozanima o lesenih coklah in gojzarjih. Lahko bodo navdih za njeno novo kolekcijo, je hitel razlagati glas na drugi strani žice, rustika postaja moderna, ljudje kljub napredku ne želijo izgubiti stika s preteklostjo, ekološko pridelana hrana se lahko ponuja skupaj z lanenimi predpasniki in starinskimi obuvali. Nehote ji je oporekal, kakšne coklice, kakšne gojzarice neki, planina je planina, pa naj bo ruska ali slovenska, ljudje so si vendar premrle noge nekoč ovijali v cunje ali papir, da bi kljubovali mrazu. Pa je metal iz sebe stavke bolj zato, da bi podaljšal njun razgovor, ki naj bi se morebiti vsaj na koncu dotaknil njunega razmerja, saj se vendar ni hotel spremeniti v naključnega trgovskega agenta. Sicer se lahko sama prepriča, kaj se tu ponuja na ogled, je nazadnje navrgel vabilo kot trenutni domislek, čeprav se je doma ničkolikokrat ukvarjal s tem, kako naj jo prikliče v kraje, ki so bili njemu dragoceni že zaradi dedovega pripovedovanja. Saj bi jo vendar moralo zanimati, kaj je njegovo družino zaznamovalo močneje od perestrojke ali Gorbačovove politike. Hej, saj ni vseeno, če te nekdo udari po roki, če se ti je od kosa kruha odluščilo nekaj drobtinic in padlo na tla. In ni nepomembno, če ti nekdo v tvoji bližini od malega razlaga, da se je za prijatelje treba žrtvovati. Toda kaj bi Varja z njegovimi spomini, njenih petindvajset let ni pomenilo samo mikavnosti in draži. To je bil nenehen spopad vrednot dveh različnih generacij in najbrž osnova njunega obojestranskega nerazumevanja. Tako tudi tokrat, ko se je na njegovo povabilo le zasmejala, seveda bo razmislila in mu sporoči, a naj ne pričakuje preveč.

Med Sergejevim pogovorom so gostje postopoma izgubili zanimanje za pozvanjanje ruske govorice, iz katere so tu in tam razbrali svojemu jeziku sorodno besedo. Prostor se je znova napolnil z običajnim hrupom in glasbo, ko je v gostilno stopila mlada ženska, pokimala gostilničarju kot staremu znancu in se z njim zapletla v kratek klepet, v katerem je tujcu moralo biti dodeljeno posebno mesto, drugače si ga Katarina Lužnik ne bi z zanimanjem ogledovala in nestrpno čakala, da konča razgovor, ki je poglabljal njegove gube in ugašal lesk v njegovih očeh. Na koncu je v njih brlela le še žalost, ki si je želela planiti v noč, se zateči pod zavetje smrek ali vsaj na cesto, da bi se v hitrih korakih spremenila v jezo in se nazadnje pustila poteptati kot umazan sneg pod Sergejevimi nogami. Zato je Rus s hripavim glasom nejevoljno odgovoril na Katarinin pozdrav, ki mu je v njegovi govorici izrekal dobrodošlico in obljubljal pomoč. Kdo drug kot ona, vnukinja Magdalene Lužnik, bi mu lahko razkrila kaj o preteklosti, saj je obrasla z njo kot s podivjanim bršljanom, katerega rasti ni ustavila niti iznajdba satelitske televizije ali interneta. Vsaj tako je navrgla, da bi izvabila vsaj kakšen nasmešek na njegov obraz. (Se nadaljuje)