Na revščino zdaj gledata drugače

Maša Marija Vrtačnik in Laura Maučec iz OŠ Rodica sta na nedavnem državnem tekmovanju mladih raziskovalcev za nalogo o slovenskih misijonarjih v Afriki prejeli zlato priznanje za najboljšo osnovnošolsko raziskovalno nalogo s področja etnologije.

Vir pri Domžalah – Humanitarna dejavnost slovenskih misijonarjev na Madagaskarju, v Ruandi, v Burundiju in v Zambiji ter na Slonokoščeni obali je bila tema raziskovalne naloge v okviru Gibanja znanost mladini, ki je navdušila dve mladi sedmošolki, Mašo Marijo Vrtačnik in Lauro Maučec iz Osnovne šole Rodica, njuno kakovostno delo, nad katerim je praktično celo šolsko leto bedela njuna mentorica Vilma Vrtačnik Merčun, pa je bilo na državnem srečanju mladih raziskovalcev v Murski Soboti pred nekaj tedni nagrajeno z najvišjim priznanjem in posebno nagrado – poletnim raziskovalnim taborom, ki jima bo obogatil letošnje počitnice.

»Ključno je bilo osebno poznanstvo s patrom Mihom Drevenškom, ki že vrsto let deluje v Zambiji, saj se je, preden se je z letošnjega obiska v Sloveniji vrnil v Afriko, oglasil tudi pri nas doma,« na vprašanje, kako sta se dve trinajstletnici navdušili nad misijonarji, Afriko, etnologijo in dobrodelnostjo, odgovarja Maša Marija Vrtačnik. »Začelo se je z enim intervjujem, nato pa sva ta pogovor s patrom Drevenškom nadgradili z izčrpnimi vprašalniki, ki sva jih prek Misijonskega središča Slovenije skupaj z božično pošto poslali še drugim slovenskim misijonarjem, ki delujejo po Afriki. Odgovorili so nama misijonarji z Madagaskarja, iz Zambije, Burundija, Ugande in s Slonokoščene obale. V raziskovalni nalogi sva želeli ugotoviti, v katerih afriških državah delujejo slovenski misijonarji in kako pomagajo afriškemu prebivalstvu,« začetek njunega dela predstavi Laura Maučec. Sošolki, odličnjakinji in vsestranski najstnici sta se svoje naloge lotili zelo resno in s svojim načinom dela in ugotovitvami sprva navdušili že na predizboru raziskovalnih nalog v Kamniku, nato pa še pred državno komisijo.

»Delni načrt za najino raziskovalno nalogo je bil drzen, saj sva načrtovali navezati stike z misijonarji po vsej Afriki. Najprej sva pregledali vso razpoložljivo literaturo o misijonarjih in izdelali teoretični del. A odziv na najino poslano pošto je bil na žalost bolj skromen. Dobili sva le nekaj rešenih vprašalnikov, na srečo pa so bili ti odgovori popolni in izčrpni, predvsem pa aktualni, s svežimi, najnovejšimi podatki iz Afrike. Čeprav nisva prejeli toliko odgovorov, kot sva želeli, meniva, da so podatki, ki sva jih zbrali, dragoceni in koristni,« sta zadovoljni Maša in Laura, obe navdušeni nad zgodovino in etnologijo, ki sta v tokratni nalogi z zanimanjem raziskovali položaj afriškega prebivalstva, predvsem otrok, delo misijonarjev, njihov pomen in povezavo s Slovenijo.

»Pri izdelavi raziskovalne naloge sva veliko razmišljali o tem, kaj se sploh dogaja v teh državah in s kakšno revščino se spopadajo. Presenečeni sva bili, kako težko je njihovo življenje. Kako zelo se morajo truditi in delati, da preživijo vsak dan posebej. Neverjetno je, koliko otrok ne more obiskovati šole, ki se nam zdi samoumevna. Medtem ko se mi 'zmrdujemo' nad hrano, oni stradajo in dobivajo na dan le nekaj požirkov vode. Spoznali sva, da si jih lahko vzamemo za zgled, kako se spopadajo s svojimi težavami in stiskami. Na podlagi prejetih odgovorov sva prišli do zelo zanimivih zaključkov. V omenjenih državah ljudje bijejo boj za preživetje. Politiki so podkupljivi in večinoma skrbijo le zase, namesto da bi odpravljali nerazvitost in veliko brezposelnost. Afriške družine imajo veliko otrok, ki se srečujejo s številnimi težavami. Otroci so že od rane mladosti navajeni trdo delati, fantje kot pastirji, dekleta pa kot pestrne. Veliko otrok je sirot, ker so jim starši umrli za aidsom. Čeprav je povsod osnovna šola obvezna, je mnogi ne obiskujejo, ker tega nihče ne nadzira. Otroci za šolanje potrebujejo šolske potrebščine in šolske uniforme, za katere pa mnoge družine nimajo denarja.

Maša Marija Vrtačnik priznava, da ji je raziskovalna naloga spremenila določene poglede na svet, predvsem na revščino, ki jo pred tem pogosto ni jemala resno, čeprav je dobrodelnost nekaj, s čimer v okviru svoje družine živi že vse svoje življenje. »Pri nas doma se večkrat čemu odpovemo, na primer sladkarijam, in namesto tega raje darujemo za otroke v Afriki, odslej pa na to sploh gledam drugače,« priznava Maša, ki si želi tokratno raziskovalno nalogo v prihodnje še nadgraditi, morda z raziskavo dela slovenskih misijonarjev po vsem svetu, predvsem pa bi delo slovenskih misijonarjev v Afriki v bodoče kot prostovoljka rada spoznala v živo.