Pozdravi od blizu in daleč

Zdi se, da so knjige z raznimi zbirkami starih razglednic zadnje čase kar nekoliko v modi, a ta, ki jo predstavljamo tu, je spet nekaj posebnega.

Antonija Jelenc iz Škofje Loke je v lepi monografiji objavila zbirko 191 razglednic iz obdobja 1896-1905; ohranila jo je rodbina Čebularjevih iz Spodnjih Gorij pri Bledu, zdaj pa jo hrani avtorica, ki je tudi sama tega rodu. Na albumu, v katerem so shranjene, piše: Grüsse aus Nah und Fern – enako se v slovenskem prevodu glasi naslov knjige: Pozdravi od blizu in daleč. Podnaslov pa: Pripoved razglednic o veterinarju Antonu Slivniku, o Čebularjevi družini in o času okoli 1900. In res: glavni adut knjige ni le v razglednicah samih, ampak tudi v avtoričinem spremnem besedilu (»drobnih podatkih«), v katerem domiselno in dovolj podrobno predstavi Čebularjeve ter okolje in čas, v katerem so takrat živeli.

»Čas na prelomu stoletja označujejo kot zlato dobo, kot čas, ko so ljudje živeli v miru ali kot je nekdo zapisal: 'Nikoli nam ne bo nič takega dano, kar je bilo tem letom podobno.' Preseneča me, kako majhen je bil svet že konec 19. stoletja. Brez letal in elektronske pošte so ljudje in informacije potovali razmeroma hitro. O tem pričajo tudi razglednice v knjigi. Z Dunaja je v Gorje potovala en dan, poslana iz Berna ali Züricha v Švici največ dva dni. Zanimiv je primer točnosti, ko Anton Slivnik, ko se po letu in pol vrača domov, na eni od razglednic zapiše: 'V soboto dopoldne ob 9. uri in 53 minut pridem v Lesce. Če je mogoče, pošljite mi voz.'« Avtorica knjige pa zapiše: »Čebularjev voz je tisto soboto, 5. aprila 1902, zagotovo čakal na železniški postaji v Lescah, kot je Anton zaprosil na razglednici. Vlaki so vozili točno in pošta je iz Celovca v Gorje pripela pravočasno – v enem dnevu.« Zapisano se ujema z ugotovitvami nekaterih družboslovcev, da današnja globalizacija ni prva, da je bil svet ravno v zadnjih desetletjih pred prvo svetovno vojno enkrat že močno povezan, bolj kot v poznejših letih in desetletjih, ko sta veliko teh povezav pretrgali obe svetovni vojni, po drugi pa delitev sveta na dva bloka.

Glavni junak knjige je veterinar Anton Slivnik. Pomislite, kje vse se je šolal in kot mlad živinozdravnik deloval: klasična gimnazija v Ljubljani, veterina na Dunaju, enoletni vojaški rok v Metliki, prve službe v Sv. Juriju ob južni železnici (zdaj Šentjur pri Celju), v Aleksincu v Srbiji, sledi strokovno izpopolnjevanje na Dunaju in v Švici … če se omejimo le na čas razglednic iz zadevnega albuma, katere so mu pošiljali tisti, ki jih je spoznal na svoji dotedanji življenjski poti. Dve je, denimo, dobil iz Lvova (Lemberg), glavnega mesta avstro-ogrske province Galicije (danes Lviv v Ukrajini). V kako veliki državi smo takrat živeli! »Leta 1900 je Avstro-Ogrska obsegala celotno ozemlje današnje Avstrije, Češke, Slovaške, Madžarske, Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter dele ozemlja današnje Italije s celotno Južno Tirolsko, Trstom z delom Furlanije in Julijske krajine, romunsko Transilvanijo, Vojvodino v današnji Srbiji, Boko Kotorsko v Črni gori ter Galicijo in Bukovino v sedanji Poljski in Ukrajini. S skoraj 50 milijoni prebivalcev je bila tretja največja evropska država, za Rusijo in Nemčijo. V avstrijskem delu monarhije je živelo 60 odstotkov ljudi slovanske narodnosti.« Sicer pa je bila to različnim narodnostim razmeroma prijazna država. V Lvovu (kjer je 1822-27 kot gimnazijski profesor služboval tudi Matija Čop) je leta 1900 živelo 160.500 prebivalcev – polovica Poljakov, četrtina Judov in trideset tisoč Rusinov (Ukrajincev). Danes ima to mesto 740 tisoč prebivalcev, od tega 89 odstotkov Ukrajincev, devet odstotkov Rusov in le še en odstotek Poljakov. Kam so šli Poljaki, ne vem, Judje pa so izginili že v Hitlerjevih krematorijih …

Drugi junak albuma je krojač Janez Slivnik, Antonov brat. Krojaštva se izuči v Beljaku in na Jesenicah, nakar se je odločil, da gre še malo po svetu. Na eni od razglednic zapiše: »Nič mi ni žal, da sem šel. Si vsaj nekoliko svet ogledam.« Avtorica, njegova vnukinja, razloži: »Na pot je odšel aprila 1903. Najprej je v Celovcu obiskal brata Antona, nato se je odpravil iskat delo. Dobil ga je v Radgoni, kjer je ostal do julija 1903, nato je šel dalje, v več avstrijskih krajev. O tem, kje je želel dobiti delo, je domačim pisal na razglednicah. Iskal ga je tudi na Dunaju in v Salzburgu, našel ga je na Bavarskem in Tirolskem.« Občudovanja vredno iskanje na »trgu dela«, vam ne zveni vse skupaj nekam sodobno, pa ne za krojača, bolj za kakega vrhunskega strokovnjaka? Sicer pa: kdo ve, ali ne prihaja čas, ko bo moralo spet vse več ljudi na pot za delom?