Na pot proti Kijevu

Avtocesta iz Odese proti Kijevu naj bi bila ena najboljših v državi. In tudi je, čeprav ima v primerjavi z zahodno Evropo ta še nekaj "posebnosti".

Tokrat smo se iz Odese za spremembo »postrgali« že ob 10. uri. Stari je odšel plačat; menda je, še preden smo odpeljali iz naših »las vegas« apartmajev, prišla neka tetka iz recepcije »počekirat'« kozarce, vilice, brisače …, jasno, če nismo slučajno kaj ukradli. Sumljivi kot smo bili, ha, ha … Iz Odese smo kar hitro na avtocesti. Do Kijeva nas loči okrog 460 kilometrov večinoma po avtocesti, za katero je zapisano, da je to najboljša cesta v vsej Ukrajini. Jasno: iz glavnega mesta proti morju je politika najprej poskrbela, da se človek pelje kulturno, pa naj bo to zase ali pa za navadne državljane, ki si želijo poletnega oddiha na domači obali.

Najprej je cesta celo šestpasovna, kasneje pa v glavnem štiri. Cestišče je zelo solidno, kar pomeni nobenih lukenj v asfaltu, pasova v nasprotnih smereh sta ločena z bankino, predvsem pa je vožnja po cesti zelo slikovita. Sami hribi in doline, gor in dol, sam tovrstno razgibanost terena imenujem Planica, saj je občutek tak, kot bi bil na vrhu skakalnice, ko gledaš naravnost dol kak kilometer, dva naprej (glej fotografija). Podvozov in nadvozov ne poznajo, so pa urejena obračališča, koristna predvsem za tovornjake. Zapelješ malo na desno in »polnega« obrneš nazaj na nasprotni pas. Ob avtocestah so tudi avtobusne postaje in nič čudnega ni, če tam kje »in the middle of nowhere«, sredi čistine, kjer ni duha ne sluha o kakšnem življenju, avtocesto prečkata dva modela s kovčki. Na srečo je promet po tej avtocesti zelo, zelo redek.