Jezuit Marjan Kokalj

Boga sem hotel doživeti osebno

Jezuit Marjan Kokalj iz Topolj v Selški dolini bo v nedeljo v selški farni cerkvi daroval novo mašo in tako sklenil dobro desetletje dolgo pot do mašniškega stanu, ki ga začenja kot kaplan v Dravljah v Ljubljani.

Novomašnik Marjan Kokalj se je pred dobrimi štiridesetimi leti rodil v vasi Topolje nad Selci v družini z enajstimi otroki. Z njimi je živel še bratranec, tako da je bilo na domu dvanajst otrok. Starša sta še živa: mama Milka je v 82. letu, oče Janko pa v 84. letu starosti. Domači so veseli Marjanovega mašništva. Sprejeli so ga brez evforije, vendar zelo veseli, pravi Marjan. »Predvsem bodo molili zame, da bom dobro opravljal svojo službo.« Nova maša bo v nedeljo, 11. julija, ob 10. uri v župnijski cerkvi v Selcih v Selški dolini.

Kako ste doživljali nedavno mašniško posvečenje v ljubljanski stolnici?

»Ta dogodek je bil zame gotovo eden najbolj ključnih v življenju, saj sem se nanj zavestno pripravljal dobrih deset let, odkar sem vstopil k jezuitom in premišljeval, ali sem za ta poklic ali nisem. Posvečenje mi pomeni predvsem to, da lahko v popolnosti živim duhovništvo. Duhovniško službo razumem predvsem kot približanje ljudem, življenje med njimi in pomoč pri lajšanju njihovega trpljenja.«

Odločitev za duhovniški poklic ni zahtevna le zaradi narave dela duhovnika, ampak tudi zaradi drugih razlogov, kot je odpoved družini, morebitni uspešni posvetni poklicni karieri in drugim stvarem. Po drugi strani pa imate več možnosti za duhovnost, za delo z drugimi ljudmi.

»Privilegij tega poklica je v tem, da se v njem lahko bolj posvetiš duhovnosti sami, razmerju med duhovnostjo in kulturo, v kateri živimo, ter odnosom med ljudmi, ki sami pogosto nimajo dovolj časa za vse to. Ljudje iščejo pogovor in pomoč, duhovniki pa si lahko vzamemo čas, da se jim posvetimo. Kot duhovnik imaš privilegij, da lahko več prebereš kot povprečen človek, da že med študijem navezuješ stike z različnimi ljudmi različnih kultur in celin ter da srečaš med njimi tudi svetniške ljudi, ki izžarevajo Boga. Vse to, kar v tem času in tudi še potem prejmeš, nato lahko daješ drugim ljudem.«

Kaj je vplivalo na vašo odločitev za duhovništvo? Ali vaša družina, ki je zelo verna, ali druženje s cerkvenimi ljudmi ali pomemben dogodek v življenju? V vašem primeru je odločitev za duhovništvo še posebej zanimiva, ker ste pred tem diplomirali na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

»Na Filozofski fakulteti v Ljubljani sem diplomiral iz slavistike in etnologije ter kulturne antropologije. Želel sem se ukvarjati s kulturo, ki me je zanimala že od otroštva naprej. Predvsem gledališče. V sebi sem zaznaval igralski in režiserski talent in že od malega tudi sam pisal skeče in igrice, od katerih smo katero igrali na domačem skednju. Po mašniškem posvečenju so mi prijatelji na istem skednju pripravili presenečenje in zaigrali igro. To sem doživel kot sklenitev obdobja, ki se je začelo v otroštvu. Moje odločanje za duhovniški poklic je bilo dolgo. Na odločitev je deloma vplivala vzgoja v družini, deloma dobri ljudje, ki sem jih srečeval v krščanskem okolju, še posebej župnijskem. Tam sem doživel veliko zastonjskosti, dela za 'bohlonej'. S krščanstvom, kristjani in duhovniki sem imel vedno dobre izkušnje. Vendar to zame še ni bil glavni, odločujoči razlog za to odločitev. Boga sem hotel osebno, skoraj fizično doživeti, ga otipati.«

Ste ga doživeli?

»V škofjeloški gimnaziji sem se pod vplivom informacij, ki sem jih prejemal pri sociologiji, veliko spraševal, ali je morda vera res samo produkt kulture, v kateri sem se rodil in odraščal, ali pa je nekaj osebnega, resnično izvirnega in obstoječega samega iz sebe. Nekaj časa sem zato videl krščanstvo kot manipulacijo z ljudmi. Tako sem na primer mašo v cerkvi dojemal kot gledališče, v katerem duhovniki skušajo psihološko manipulirati z ljudmi. Zakramenti, ki so povezani z določenimi simboli, naj bi zavezovali ljudi k toliko večji pokornosti Cerkvi, kolikor bolj se jih udeležujejo, se identificirajo z njimi na psihološki ravni. Življenjska izkušnja sama ter notranje duhovno dozorevanje sta me potem naučila, da ni tako in da krščanstvo preprosto ni le ena od kulturnih form ali oblik zavesti. Ena od močnih življenjskih izkušenj v tej smeri je bilo služenje vojaškega roka v Štipu v Makedoniji, v pehoti, kjer je bil takrat komandant kasarne Ratko Mladić. Večkrat je bilo zelo hudo. Ko smo bili nekoč dlje časa na terenu, sem bil tako izmučen, da sem v stanju polzavesti oziroma izgubi občutka za realnost, ko možgani niso bili več sposobni reflektirati, začel spontano moliti rožni venec, ki ga pred tem nisem preveč cenil. Ta molitev me je globoko osvobajala, pomirila, zbrala in nekako očiščevala. Dobil sem neverjetno moč za vse napore, ki so sledili. Duhovno pa sem dozoreval tudi v razmišljanju, branju in študiju. Med študijem me je še posebej zanimala antropologija. Kaj je tisto v človeškem jedru, kar ga drži skupaj, da ne razpade, da lahko deluje kot osebnost, kot človek. Pri študiju različnih ljudstev sem odkril, da je v najglobljem jedru vsake kulture nekaj religioznega, celo duhovnega, kar ljudi v njihovi različnosti drži skupaj. To ni niti nacionalna, niti narodna, niti plemenska zavest, niti oblika socialne strukture in odnosov, odvisnih od ekonomije, ampak duhovna dimenzija, ki je najgloblja in najbolj realna v vsakem človeku. Ampak, ali to v praksi drži? Ali je Bog v bistvu človeka ali ni? To sem želel konkretno preveriti pri sebi, na osnovi izkušnje, onstran razuma. V ta namen sem se odselil v izolirano okolje v Ljubljani, v hišo, v kateri so živeli ljudje z roba družbe. Če je Bog v človeku, potem mora biti med temi ljudmi, sem razmišljal. Res sem v njih odkrival veliko plemenitega in dobrega, vendar pa se je bilo treba spustiti prav do lastnega dna, doživeti Boga pri sebi, kot naraven sestavni del mojega bitja. Odločil sem se, da ne bom šel nikamor naprej, da se ne premaknem z mesta, dokler se mi to ne razjasni. Ko sem se nekega dne, po treh dneh brez hrane, ulegel na posteljo in čakal, naj se zgodi, kar hoče, sem dobil občutek, če se metaforično izražam, da padam nekam v globino lastnega bitja, ki se mi je zdela kakor prepad brez dna. To je glede na občutek trajalo zelo dolgo, vendar se mi je naenkrat zazdelo, da vidim nekaj kakor živo lučko. Zaželel sem si bližino te luči v temnem prepadu. Približala se mi je, me napolnila z globokim zadoščenjem, mirom, ki je trajal, mi ogrela telo od znotraj navzven. Ko je nisem želel, se je spet oddaljila in me samega pustila v temi. V tem sem spoznal dialog s to lučjo in da obstaja v meni na najgloblji ravni nekaj, kar je hkrati del mene in zunaj mene. Z gotovostjo sem bil prepričan, da je to Bog, da je to vez, ki me drži skupaj. Nato sem to preverjal še v odnosih z ljudmi. Spoznal sem, da je v vsakem človeku ta božja iskra, ki se odzove, če verjameš vanjo. V ljudeh sem odkril Boga in se prepričal, da lahko živim zanj. Mislim, da mi je to dalo moči tudi za režijo Škofjeloškega pasijona leta 1999.«

V kakšnem smislu? Ste morda dvomili o svojih sposobnostih?

»Ko sem se odločal, ali naj na povabilo občine naredim Škofjeloški pasijon ali ne, sem šel molit k uršulinkam. Ničesar nisem imel: ne sodelavcev, ne denarja, razen veselja do gledališča. Ko sem odhajal iz cerkve, me je ogovoril možakar z belo bradico in me spraševal, zakaj jaz, mlad človek, molim v tej cerkvi. Pojasnil sem mu, da sem pred pomembno odločitvijo. Med klepetom v bližnjem bifeju sem mu povedal za razlog svoje molitve, on pa se je začel prisrčno smejati. Ta možakar je bil dr. Marko Marin, tedanji profesor z ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, največji poznavalec Škofjeloškega pasijona z gledališke plati, ki je spremljal tudi prejšnje poskuse uprizoritve ter me seznanil z njimi. Dal mi je veliko poguma, čeprav me je opozoril na nevarnosti. Dejal je nekako takole: Pojdi in naredi, čeprav bo to trd oreh; to je kakor hiša, ki stoji na treh oglih in se ti lahko vsak hip poruši. Jaz te bom podprl! Tako se je začela širiti podpora v strokovni javnosti, ki je bila najpomembnejša. Ta javnost je projekt večkrat zaščitila, ko je želel kdo z levo roko omalovaževati vse skupaj. V času postavljanja te igre sem na splošno doživljal Nekoga, ki je hodil za menoj in s humorjem popravljal moje napake in napake sodelavcev. Čudno se mi je zdelo, da so se poti odpirale in da se ni nič hudega zgodilo. Samo ena stvar, na primer brca konja v gledalca, bi lahko vrgla senco na vse skupaj. To je delal lahko le Bog, katerega logiko in prisotnost sem vedno bolj spoznaval. Želel sem delati v kulturi in takrat sem imel priložnost od blizu spoznati gnilobo in primitivnost slovenske uradne kulturne scene na 'najvišjih ravneh'. Odločil sem se, da bom v kulturi še delal, vendar jo želim kot duhovnik ustvarjati iz večje globine in realnosti. Taka se mi zdi bolj pristna in resnična. Naredil bom pač toliko, kolikor bom lahko, gotovo pa tudi ta majhen prispevek ne more biti nepomemben.«

Potem ste se odločili za duhovniški poklic.

»Da. K jezuitom sem šel na duhovne vaje, med katerimi sem spoznal, da se veliko stvari v teh duhovnih vajah ujema z mojimi izkušnjami. Rekel sem si: da, to bo najbrž moj poklic. Piko na i je dal dogodek, ko sem leta 2000 na novega leta dan okrog dveh zjutraj šel čez Kongresni trg v Ljubljani in videl omamljene ali opite mlade ležati med preprogo razbitega stekla. Če pomislimo, je bilo stoletje, ki se je leta 2000 končalo, grozljivo po vojnah in vseh mogočih oblikah trpljenja. Sam želim v novem stoletju delati drugače in pomagati, da se preteklo ne bo ponovilo.«

Izbrale ste jezuite, Družbo Jezusovo, ki veljajo za najbolj izobraženi del duhovništva in za red s strogimi pravili.

»Odvisno, kako kdo gleda na to. Pri izobraževanju nam ponuja red res velike možnosti, saj ima po svetu številne odlične univerze. Vsak jezuit pri nas ima končani vsaj dve fakulteti ali magisterij. Sam sem v Ljubljani diplomiral na Filozofski fakulteti, na papeški univerzi Gregoriana v Rimu sem študiral teologijo, filozofijo pa v Padovi. Pred šolanjem mora vsak novinec opraviti noviciat oziroma dveletni preizkus, v katerem predstojniki in kandidat sam ugotavljajo, ali je ta poklic oziroma red ustrezen. Taka so pravila reda. Sam sem vstopil v noviciat oktobra 2000. Včasih, ko še ni bilo toliko šolanih ljudi, so jezuiti po znanju še posebej prednjačili, danes pa seveda ne izstopamo več tako zelo, čeprav imamo izobrazbo še vedno dobro.«

Kakšna je vaša predstava o duhovniškem poklicu. Bo v njem tudi prostor za kulturo?

»Kulturo vidim predvsem v duhovnem smislu. Mislim, da kot duhovnik tudi v posvetnem smislu lahko kaj rečem. Želja imam veliko: na gledališkem in tudi na kulturno kritiškem področju, saj imam do sodobne slovenske uradne kulture precej kritičen odnos. Če bi imel čas, bi rad več pisal. Idej imam kar nekaj. Kot duhovnik pa vstopam v čas, ko ljudje predvsem na osebni ravni, pogosto skrito pred javnostjo iščejo odgovore na mnoga vprašanja. Število obiskovalcev naših duhovnih vaj narašča, osebnih pogovorov pa tudi ne zmanjka. Ljudje iščejo tišino in mir v sebi, želijo razmisliti o svojem odnosu do sveta, do življenja, do sebe in soljudi. Opaziti je, da tudi pri kristjanih tradicionalno vernost nadomešča osebna.«

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Medvode / četrtek, 30. maj 2019 / 10:32

Na državno preverjanje ekipa z Vrhnike

Medvode – V soboto je prvič v Medvodah potekalo preverjanje usposobljenosti ekip prve pomoči Civilne zaščite in Rdečega križa ljubljanske regije. Ekipe prve pomoči so svoje znanje prikazale na šest...

Objavljeno na isti dan


Kamnik / torek, 24. marec 2015 / 07:00

Barvo odvrgli kar v naravo

Kranjski Rak – Kamničan Boris Štupar nam je v torek poslal fotografije iz gozda pod državno cesto Podlom–Kranjski rak–Luče, ki jo je neznani, a objestni pleskar zaznamoval na prav žalosten način. »...

Kamnik / torek, 24. marec 2015 / 14:23

Kamniški župan Marjan Šarec v bolnišnici

Kamnik – Kot so sporočili iz Občine Kamnik, so župana Marjana Šarca v petek iz kamniške nujne medicinske pomoči z reševalnim vozilom odpeljali v ljubljanski Klinični center, kjer je opravi...

Bled / torek, 24. marec 2015 / 08:24

Jezero si zasluži večjo skrb

Na Bledu so v petek zaznamovali štiridesetletnico organiziranega spremljanja stanja jezer v Sloveniji, ki je neločljivo povezano z Blejskim jezerom in prizadevanji za izboljšanje njegovega stanja.

Nasveti / torek, 24. marec 2015 / 08:24

Klopi tudi na domačih vrtovih

Z začetkom toplejšega vremena se poveča aktivnost klopov, ki prenašajo klopni meningoencefalitis (KME), virusno obolenje osrednjega živčevja. Manj znana pa je okužba s KME z uživanjem nepasteriziraneg...

Zanimivosti / sreda, 25. marec 2015 / 09:00

Javni prevoz

V anketi je sodelovalo 650 anketiranih. Sodelujoče smo vprašali, če se jim zdi, da Slovenci dovolj izkoriščamo možnosti uporabe javnega prevoza in kaj bi najbolj pripomoglo k njegovi večji uporabi....