Ko si mlad, si naravno pogumen

Prof. dr. Danica Purg, mednarodna dekanica leta 2010 po izboru Akademije za mednarodni management

Prof. dr. Danica Purg vse od ustanovitve vodi IEDC-Poslovno šolo Bled, hkrati pa tudi poučuje vodenje ter predava o etiki, umetnosti in vodenju, timskem delu in mreženju. Je predsednica Združenja za razvoj managementa v Srednji in Vzhodni Evropi (CEEMAN), ki združuje 185 poslovnih šol iz 43 držav. V pogovoru je energična in čustvena ter predana svojemu cilju – šolo popeljati na vrh svetovnih poslovnih šol.

Se ob visokem priznanju počutite kot bi stali na strehi sveta?

»(Smeh in vzdih) Ne vem. Prejela sem že nekaj nagrad in častnih doktoratov, to priznanje pa je posebno, saj so mi ga podelili kolegi, združenje najuglednejših profesorjev menedžmenta na svetu. Ti navadno dekanskih opravil ne cenijo, saj menijo, da je to birokratsko delo, meni pa so ga podelili za inovativne pristope, predvsem pa za povezovanje Srednje in Vzhodne Evrope. Priti v krog elite iz tega dela sveta je zelo težko, najtežje je, da te sprejmejo, mene pa so sprejeli kot Evropejko. Le trije dekani iz Evrope smo do sedaj prejeli to priznanje.«

Ste ena redkih žensk s to nagrado?

»Iz Evrope edina, najbrž pa ena izmed dveh tudi na svetu.«

Zakaj ste ga prejeli po vašem mnenju?

»Najprej zaradi mojega poguma, saj ustanoviti in voditi poslovno šolo v državi, kjer menedžment nima tradicije in relativno skromno podporo podjetij, ni mačji kašelj. Sledijo inovacije. Sem med sedemdesetimi profesorji na svetu, ki bodo v prihodnje izbirali dekana leta. Ti že vedo, da sem ustanovila Združenje managerskih šol v Srednji in Vzhodni Evropi (CEEMAN), vendar to ni dovolj. Pozorni so bili na našo žlahtno inovativnost, naše prizadevanje za boljšo družbo, da menedžerje izobražujemo v smislu trajnostnega razvoja, več kot dvajset let predavamo o etiki … Na tem področju smo vodilni.«

Je šlo vedno gladko na poti razvoja Poslovne šole Bled?

»Ko si mlad in ustvarjaš iz nič, si naravno pogumen, z leti postaneš bolj preračunljiv. Prej sem po intuiciji vedela, da delam pravilno tako v šoli kot v združenju CEEMAN. Tako sem na Madžarskem skušala za CEEMAN pridobiti evropski denar. Vsi vzhodnjaki so bili dolga leta potisnjeni ob rob, na koncu pa so zahodne šole pobrale ves denar za izobraževanje naših menedžerjev. Cel dan in v noč sem prepričevala pristojne, tekle so mi solze (tudi tokrat so jo premagale, op. a.) in dosegla - nič. Ni šlo, nato pa je za mano stopil glavni nasprotnik in dejal, da me občuduje; moj pogum, hkrati pa se je bal pohoda novih poslovnih šol. Vendar pogum danes ni več dovolj, nenehno se moramo razvijati. Naš način razvoja temelji na umetnosti in etiki.«

V Sloveniji je še vedno veliko skeptikov, ki ob omembi šole pravijo 'ah, ta Purgina šola'.

»(Nasmešek) To me ne moti, saj sem prepričana v svojo pot in vem, da imam prav. Včeraj sem bila na obisku pri menedžerki Sonji Gole (Adria Mobil), ki mi je prisluhnila o našem sedemdnevnem seminarju za nizozemsko zavarovalnico, kjer je imela umetnost veliko vlogo. Kako voditi, kako postati bolj kreativen, kako postati boljši človek, so najpomembnejša vprašanja. Zase so sprejeli misel pesnika Aleša Debeljaka, da imata padalo in človek skupno lastnost. Funkcionirata le, ko sta odprta. Sodelavci iz različnih držav so v kratkem času postali tim. Sonjo Gole je to zelo zanimalo in mislim, da bi tudi ona želela tak tečaj.«

Pa vendar, vas tujina bolj sprejema kot domače dvorišče?

»Ah, seveda. Ves čas. Svoje vrednosti sem se začela zavedati šele v tujini. Že od ustanovitve naprej me vabijo, da jim povem svojo zgodbo. Zelo hitro je naša šola postala mednarodna. Pripeljali smo najboljše profesorje z vsega sveta, za mali denar ali zastonj, pripeljali Japonce … Vse to, kar drugim ni uspelo.«

Pa je to še mogoče zaradi krize?

»Da. Še vedno nekateri profesorji pridejo tudi zastonj, njihov pogoj je le, da njihova imena zapišemo poleg drugih uglednih imen profesorjev. Vedno smo znali privabiti visoko zveneča imena, saj se ves čas držim načela, da je le najboljše dovolj dobro. Pri študentih je nekoliko več nihanja, enkrat več iz ene, drugič več iz druge države. Odvisno od podjetij, s katerimi sodelujemo, saj so nekatera danes v težavah, druga pa v ekspanziji.«

Naj vam ob tem zastavim klasično vprašanje za ta čas: kako poslujete v času krize?

»Enako moram delati kot drugi menedžerji – z več železi v ognju. Nas rešuje, da smo mednarodno usmerjeni. Ko se kriza pri nas še ni kazala, je na Zahodu bila. Beležili smo izpad Avstrijcev, Italijanov pa tudi Japoncev, v zadnjem času je manj študentov iz Slovenije in Hrvaške, zato pa so se pobrali Avstrijci in Nemci, tudi Korejce imamo. Sicer mi sodelujemo s podjetji, ne z državami, pa vendar smo se v zadnjem letu zelo uveljavili v Avstriji.«

Zakaj?

»Uspešni smo bili pri enem seminarju, kadrovski menedžerji pa se srečujejo in izmenjujejo izkušnje, dober glas o naši šoli se širi. Zaupanje v naše delo raste počasi, a trdno. Pripravljamo programe, ki jih druge poslovne šole ne zmorejo. Tudi s tem nam raste ugled, predvsem pa smo prehiteli poslovne šole, od katerih smo se pred leti učili.«

Pustimo nekoliko vašo vlogo dekanice in se posvetimo profesuri. Poučujete vodenje, stile vodenja in osebnostni razvoj menedžerjev.

»V prvi vrsti skrbim za denar za kakovostno delo in razvoj lastnih zaposlenih. Izbiram predavanja, ker me veselijo. Sem med redkimi, ki imam poslovna poznanstva po vsem svetu in o tem bom danes (v torek, op. a.) tudi predavala. Sem intelektualni podjetnik, ki vidi priložnosti in jih ne zamudi. Zelo rada predavam in mislim, da tudi zelo dobro, zanimajo pa me le posebne teme. Take kot o poslovnih poznanstvih, umetnosti v vodenju, pa tudi o kreativnosti in inovacijah v vodenju. Zanimajo me teme, ki jih drugi ne predavajo, ki zahtevajo tovrstne izkušnje.«

Kakšen mora biti voditelj v času krize?

»V času krize pridejo voditeljske sposobnosti še bolj do izraza. Voditelj mora biti vedno pošten, v krizi pa iskrenejši do sodelavcev. Ne moreš trditi, da je vse super, kot je govorila Hilda Tovšak, direktorica Vegrada. Ogorčena sem, ko pravi, da ni odgovorna za svoje delavce, kje stanujejo in podobno. Jaz se počutim soodgovorna za počutje njenih (tujih) delavcev, ona pa se ne!? Vseskozi je govorila, da bo šlo bolje, čeprav gre za zavoženo podjetje, ki ga drugi rešujejo zgolj zato, ker je veliko. Takšno vodenje mi je tuje in ga ne sprejemam. V času krize pride do izraza komunikacija z ljudmi, voditelj se mora ukvarjati s sodelavci, ki morajo vedeti, da delajo več za manj denarja.«

Omenili ste znano ime, kaj pa menite o Gorenjcem veliko bližjem, znanem, a padlem menedžerju Binetu Kordežu?

»Ni edini. Grešile so predvsem banke, ki so dale kredite za njegovo zasebno podjetje. To je nesprejemljivo. To so manipulacije, ki so mi tako tuje, da o njih ne želim razmišljati.«

Pa vendar: kaj bo drugače, če ga bo nasledil njegov, prej podrejeni kolega, sam pa ostaja v podjetju?

»Preveč me vprašate. Sama sem bila že na začetku prepričana, da gre za propadlo zgodbo. Merkur so prevzemali v času, ko se je kriza že nakazovala. Banke so premalo premišljeno dale kredite, uprava Merkurja pa je prodala podjetje. Slovenija je tako majhna, da nihče nikomur ne želi nič povedati, saj se boji zamer. Žal mi je, da se je Bine Kordež, ki je zelo sposoben menedžer, spustil v zgodbo. V menedžmentu imaš veliko več, veliko dobrega lahko storiš, veliko tudi pod preprogo, vendar moraš biti močan in temu preprosto ne smeš podleči. Na ta način ostaneš pošten.«

In o tem predavate?

»Tudi o tem.«

Ali menite, da bi morali vašo šolo obiskovati tudi vrh slovenske politike?

»Vsekakor. Študirati bi morali skupaj z gospodarstveniki, saj bi le tako drug drugega bolje razumeli. V gospodarstvu se morajo najprej naučiti diplomacije in sklepanja kompromisov, kar obvladajo politiki, ti pa bi morali imeti vedenje o podjetništvu, poznati okoljske in druge probleme. Zelo vesela bi bila, če bi imeli na študiju MBA vsaj pol študentov iz javne uprave, saj bi vsi skupaj lahko bolje delali. Slovenija bi napredovala.«