Keramika naša vsakdanja

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / sreda, 7. julij 2010 / 06:00

Te dni se 5. Mednarodna kolonija umetniške keramike V-oglje 2010 preveša v drugo polovico. Njena pobudnika in generatorja, zakonca Barba Štembergar Zupan in Niko Zupan.

Edinstvena v Sloveniji

V imenu V-oglje hkrati najdemo ime vasi, kjer živita in delata pobudnika, ustanovitelja in organizatorja, in v vseh pogledih dobri duši mednarodne kolonije umetniške keramike, Barba Štembergar Zupan in Niko Zupan, hkrati pa je prav oglje tisto, ki daje temperaturo, ki je na poti od gline do umetniške keramike tako zelo pomembna. Kolonija je v petih letih presegla osnovne okvire in postala simpozij, saj je v vseh teh letih druženja z najodličnejšimi mojstri keramike iz vsega sveta, prihajalo od izmenjav izkušenj, različnih načinov in pristopov pri obdelavi, pa do uporabe bližnjic od gline do končnega izdelka. »Pomembna je komunikacija med umetniki, zato smo na koloniji uveljavili pravilo, da vsak udeleženec v času kolonije pripravi svojo osebno predstavitev oziroma predavanje,« je povedala Barba Štembergar Zupan. Tako so se predstavili tudi letošnji udeleženci: Edita Rythag (Švedska), Jasmina Pejčić (Srbija), Jenny Meendes (ZDA), Daniela Ilievska (Makedonija), ter slovenski avtorji keramike Ivan Skubin, Marko Potočnik, Martin Cigler in Mojca Barbič. Kot gosta se bosta letos koloniji pridružila tudi akademski slikar Klavdij Tutta in keramičarka Danica Žbontar.

Barba in Niko sta idejo o koloniji pred petimi leti prinesla iz Srbije, kjer sta bila gosta na eni najpomembnejši tamkajšnjih kolonij Zlakusa. »Način komuniciranja na višji stopnji sva želela prenesti v naš prostor, kjer razen tečajev ni organiziranih keramičarskih šol, zato sva razmišljala, da je za naše ljubitelje keramike dobro, da lahko pridejo v stik z največjimi svetovnimi mojstri keramike, ki vsako leto prihajajo k nam.« Začetki so bili težki, saj sta za izvedbo prve kolonije vzela kar kredit, kasneje pa so se jima pridružili nekateri pokrovitelji, med njimi veliko razumevanja za njun trud in edinstveno kolonijo pri nas pokaže Občina Šenčur, ki vsako leto primakne svoj delež. »V občinskem muzeju ob tem tudi nastaja bogata zbirka umetniške keramike, kakršne pri nas ni.« Udeleženci kolonije med drugim eno od ustvarjenih del odstopijo tudi muzeju. O uspešnosti kolonije govori tudi podatek, da zanjo velja precejšnje zanimanje med tujimi avtorji, velikimi imeni keramike, ki radi prihajajo v Voglje. Po besedah Barbe, Niko je namreč v dneh pred kolonijo odpotoval v Srbijo po glino, udeležence izbirata izključno po priporočilih drugih mednarodnih kolonij, umetniških akademij in združenj keramikov po svetu.

»Žal pa za kolonijo še vedno ni nobenega razumevanja s strani države in jo jemljejo kot povprečno slikarsko kolonijo, čeprav je edina strokovna kolonija keramike pri nas. Naša želja je povezati se z visoko šolo za dizajn v Ljubljani,« razmišlja Štembergar Zupanova.

Ostajata zvesta keramiki

»Začela sem pred dvajsetimi leti, ko sem obiskovala tečaj lončarstva in me je ta tako prevzel, da sem se odločila, da bom pustila službo in se začela ukvarjati z glino,« se spominja Barba, ki je le s strogostjo do same sebe prišla na raven, ki jo dosega danes, ko velja za eno najboljših keramičark pri nas. Kljub dolgoletnemu ukvarjanju s keramiko je v njej še vedno tista prvotna strast do gline. Barba se tako pošali: »Ko odpreš peč, da bi videl, kaj bo prišlo ven, je podobno, kot bi rodil, ko z velikim pričakovanjem čakaš na svojega otroka. Veseli me, ker glina ponuja toliko možnosti za ustvarjanje, celo življenje delaš poskuse in nikdar ni dolgčas. Vsak prstni odtis je enkraten in neponovljiv.« Keramika je njen hobi in služba hkrati. Torej način življenja.

Deset let za Barbo se je s keramiko začel ukvarjati tudi njen mož Niko, ki se je udeležil nekaj tečajev in se naučil različnih tehnik obdelave gline. »Zdaj je sicer spet zaposlen, ampak v času, ko sva oba delala doma, sva si razdelila delo tako, da je bilo obema zanimivo, da sva se med seboj dopolnjevala. Jaz sem delala na lončarskem vretenu in ročno modeliranje, Niko pa se je ukvarjal z večjimi formami in serijami s kalupi in tekočo glino, kar je tudi fizično bolj naporno,« se spominja sogovornica. Zadnji dve leti se ukvarja predvsem s tematiko ženskih torzov. Naredil si je kalup, v katerem izdeluje osnove, potem pa torze obdeluje v različnih variacijah in jih nadgrajuje z različnim pristopi, z različnimi vrstami gline in predvsem različnim načinom žganja.

Barba vse, kar počne v keramičarstvu, poskuša navezati na stvari, ki se ji dogajajo v življenju. Tako je bila v zadnjem času v središču pozornosti porcelanasta vaza z naslovom Besede. »Ko mi je spomladi umrla mama, sem razmišljala o besedah, ki sva si jih povedali in tistih, ki si jih nisva uspeli. Besede niso nikoli pozabljene in zato sem na vazi pustila prazen prostor za vse, kar je bilo neizrečeno.«

Štembergar Zupanova bosta s keramiko nadaljevala tudi v prihodnje, seveda tudi s kolonijo, njuna želja pa je, da bi v nekaj letih muzej v Šenčurju tudi razširila, saj bi ta lahko postal osrednja zanimivost občine, zanimiv tudi za turiste. Želita pa tudi, da bi umetniška keramika tudi v Sloveniji vendarle nekoč dobila svoje mesto, kot ga ima v številnih drugih državah po svetu, od koder tako radi prihajajo mojstri keramike na njuno edinstveno kolonijo.