Družinskih zdravnikov pa ni

Vsak nenujen obisk dežurne ambulante vzame dragocene sekunde nekemu drugemu pacientu, ki je življenjsko ogrožen.

Zdravnikov splošne družinske medicine primanjkuje, sistem pa ne vrednoti in (še) ne spodbuja izobraževanja za ta kader, ki ga kronično primanjkuje. Problem(čk)i velikih zdravstvenih centrov meglijo še večje probleme; na periferiji, v odmaknjenih predelih se ubadajo s tem, kako zagotoviti najbolj osnovne pravice prebivalstvu: zdravnika za redno ambulanto in za dežurstvo.

»Samo v kranjskem zdravstvenem domu pri sedemindvajsetih delujočih zdravnikih primanjkuje šest zdravnikov splošne družinske medicine. Zato so obstoječe ambulante preobremenjene in tudi ni možnosti, da bi odpirali nove ambulante, kamor bi se registrirali novi pacienti. Mlajše paciente zadržujemo v šolskih ambulantah, a tudi tam primanjkuje kadra; dve zdravnici opravljata delo petih. To, da bi se pacienti opredelili k zdravniku, h kateremu bi želeli, je v danih pogojih nemogoče. Prihaja do preutrujenosti zdravnikov.« Tako delamo v javni zdravstveni mreži, med drugim v pogovoru pove Tatjana Primožič, dr. med., vodja splošne družinske medicine v Zdravstvenem domu Kranj in poudari, da je v manjših krajih zaradi pomanjkanja zdravnikov splošne družinske medicine stanje še bolj kritično, še posebej v času dežurstev.

Koliko imate pacientov v redni ambulanti, kako je z dežurstvi?

»V moji ambulanti je registriranih 1900 pacientov, od tega jih je štiristo starih nad 75 let. Nekateri pacienti pridejo v ambulanto tudi po tridesetkrat, štiridesetkrat na leto. Po količnikih iz glavarine delam 120 odstotkov nad normativi zavarovalnice. Če bi imela samo redno ambulanto, bi že to bila nadstandardna storitev, kar pa se v praksi skorajda ne zgodi. Zdravniki, ki delamo v »hiši«, imamo poleg redne ambulante še vzporedna dežurstva. To pomeni, da če mora urgentni zdravnik v dežurni ambulanti intervenirati na terenu, moram medtem druge urgentne bolnike v dežurni ambulanti in na terenu oskrbeti jaz kot vzporedni dežurni zdravnik. Medtem ko pomagam bolniku v dežurni, sestra v moji redni ambulanti bolnike prenaroči, nujnejši primeri pa počakajo, da se vrnem iz dežurne. Delo moje redne ambulante se v tem primeru poruši in to se lahko zgodi kadarkoli. Poleg redne ambulante, vzporednih dežurstev, nadomeščanja odsotnih kolegov v njihovih ambulantah, hišnih obiskov in mentorstva mlajših kolegov dežuram še v enoti nujne medicinske pomoči kot dežurna zdravnica dva do trikrat na mesec. Vse to sodi v delovno obveznost. Nočno dežurstvo traja enajst ur, dežurstvo ob sobotah, nedeljah in praznikih pa trinajst ur. Splošni zdravnik v dežurni službi, ko ponoči ni pediatra, pregleduje tudi dojenčke in otroke. Pokrivamo vso patologijo vključno z resno življenjsko ogrožajočimi stanji, ob tem pa smo omejeni z diagnostiko, ker v nočnih urah, ob nedeljah in praznikih nimamo na voljo ne laboratorija ne rentgena. V dežurni ambulanti pacienta zdravnik največkrat sreča prvič.«

Po podatkih Evropskega urada Svetovne zdravstvene organizacije (januar 2009) je v petindvajsetih državah Evropske unije povprečno 96,7 zdravnika splošne družinske medicine na 100 tisoč prebivalcev, v Sloveniji pa le 48,8 zdravnika splošne družinske medicine. Vloga družinskih zdravnikov se povečuje, sistem pa temu očitno še ne sledi?

»Vloga družinskega zdravnika se res povečuje, zdravnikov pa ni, ker odgovorni niso zagotovili kadra. Vodenje kroničnih bolnikov je prišlo od specialistov v pristojnost splošnih družinskih zdravnikov, npr. diabetesa, umirajočih bolnikov, psihiatričnih bolnikov … Če bi nam zmanjšali glavarino s sedanjih 2600 količnikov glavarine denimo na količnik 1500, bi bilo delo z vsakim pacientom toliko bolj strokovno in prijetno za oba. Tako pa pogosto prideš utrujen še iz nočnega dežurstva, z enournim spanjem ali nič spanja v redno dopoldansko ambulanto ob zavedanju, da si za vsakega pacienta polno odgovoren in da imaš zanj polnih šest minut. Splošnih družinskih zdravnikov je 50 odstotkov manj, kot je povprečje za Evropo.«

V dežurno pridejo nujni in nenujni primeri. Kdo so ti bolniki?

»Prejšnji petek sem bila dežurna in smo od pol osmih zvečer do pol polnoči pregledali trideset pacientov, od dojenčkov do starejših, vmes je bilo nekaj zelo resnih stanj. Kaj opažam? Nekateri gredo popoldne k pediatru in ker jim ni dal antibiotikov, pridejo še zvečer v dežurno ambulanto. Ker tudi jaz nisem hotela napisati antibiotika, ker ni bil potreben, se mi je že zgodilo, da pacient zaradi tega ni hotel oditi iz ambulante. Ob dveh ponoči pride človek na odstranitev klopa, ali pa ob treh ponoči zaradi prehlada, ki traja že dva tedna. Res je zelo veliko nenujnih stanj in preseneča nas, ker je toliko informacij, s katerimi bi si ljudje lahko pomagali s prvo pomočjo; na primer, da si ranico zavežejo, da si pomerijo temperaturo, da so vsaj malo samokritični, da če enkrat samkrat bruhajo, ne priletijo takoj v dežurno.«

Kakšna je rešitev?

»Osebno menim, da bi že zmerna participacija, v vrednosti ene kave, ki bi jo plačevali vsi, rešila marsikaj. Večje število ljudi, predvsem tisti, ki so pogosti obiskovalci dežurne in nimajo resnih indikacij za obisk, bi tako razmislilo, ali dejansko potrebuje nujno medicinsko pomoč in tako razbremenilo zdravstveni kader za kvalitetno nudenje pomoči ljudem, ki jo zares potrebujejo.«

Minister za zdravje je napovedal znižanje plačila dežurstev. V katerem plačnem razredu je splošni družinski zdravnik? Kako so zdaj vrednotena dežurstva?

»Najslabše plačani med zdravniki smo zdravniki splošne družinske medicine. Zdravnik s štiriletno specializacijo začne v 43. plačnem razredu in ima osnovno bruto plačo 2347 evrov, kar je 1429 evrov neto izplačila, ostali zdravniki s petletno specializacijo začnejo v 45. plačnem razredu. Če zdravnik splošne družinske medicine dežura in dela na terenu, ima tri plačne razrede več, ki pa mu jih vzamejo takoj, ko z dežuranjem preneha. Vzporedno dežurstvo sodi v redni delovni čas in se dodatno ne nagrajuje, razen v primeru, če traja preko redne dnevne delovne obveznosti. Za dve nočni dežurstvi zdravnik specialist začetnik dobi 526 evrov bruto (242 evrov neto). Ne prispevajo pa vsi zdravniki v obveznost dežurne službe. Zdravniki lahko prenehajo dežurati pri 55. letu starosti, zdravnice pri 53 letih in 8 mesecih. Ni potrebno dežurati nosečnicam, oproščene so tudi zdravnice, ki imajo otroke, mlajše od treh let.«

Če imate izpolnjeno kvoto dežurstev za letos, boste še dežurali?

»Zbiramo izjave o nesoglasju za opravljanje nadurnega dela in lahko se zgodi, da bomo delali samo še toliko, kolikor nam nalaga evropska direktiva. S svojimi nadurnimi urami bi jeseni lahko prenehala dežurati. Res je banalen občutek, ko nekateri menijo, da zdravniki na primarnem nivoju ne delamo nič drugega, kot pišemo recepte. V pičlih sedmih minutah, kolikor nam jih je za posameznega bolnika dejansko odmerila zdravstvena zavarovalnica, se moram poleg vse druge potrebne obravnave odločiti, ali je njegovo stanje nujno ali ni. Če napačno ocenim, tvegam zdravniško napako. Napotnice k specialistom, napotnice za laboratorij, recepte za zdravila moraš pisati strokovno, preudarno in hkrati stroškovno učinkovito, kajti če jih je preveč, te opozarjajo in lahko tudi sankcionirajo.«

Pacienti vas upajo kaj povprašati, ali so bolj tiho?

»Še kako sprašujejo, s celim seznamom vprašanj pridejo k meni. Iz pogovorov z njimi pa sklepam, da si redkeje upajo vprašati specialista. Zelo velikokrat pridejo k meni z izvidi specialističnih pregledov in prosijo za komentar. Pa jih vprašam, zakaj tega že specialista niste vprašali. Do ozaveščenih samokritičnih in dobro informiranih pacientov imamo v Sloveniji še dolgo pot.«