Prvi koraki v samostojno življenje (1)

Zgodilo se je, da me pocuka za rokav znanka in mi reče: »Ali ti res ne uspe, da bi našla kakšno tako zgodbo, ki bi bila res vrhunska?« Začudeno sem jo pogledala, ker je sprva sploh nisem razumela.

»Ja, zgodbo, ki bi bila pikantna in o kateri bi potem posneli tudi film ali kaj podobnega,« je nadaljevala in komentirala, da to, da ima kdo težave s stanovanjem, pa da se fiksa, da prenaša nasilje med štirimi stenami, da mora dati otroke v rejo, da se loči, zboli, da komu umre ljubljena oseba … to ni nič, to se pač … dogaja in nikogar več ne briga …

Bila sem brez besed, onemela sem, kar se mi ne zgodi ravno pogosto. Razumela sem, ko smo navijali za našo nogometno reprezentanco in smo želeli najmanj to, da pristanejo v finalu, da pa si kdo želi podobnega »navijanja« v težavah in problemih, ki se nakopičijo na življenjskih poteh vsakega posameznika, ne, to pa je bilo že malo preveč.

Težko si je zamišljati, da si želimo, če imamo v življenju to srečo, da nam gre vse kot po maslu, da bi, za razvedrilo, lahko brali ali poslušali vedno bolj grozne in bolj izvirne zgodbe o tem, kako gre drugim slabo.

A je že tako, da nikoli ne vemo, kdaj se nam svet, ki smo ga v svoji objestnosti skrbno gradili, sesuje, da potem obsedimo ob črepinjah, ki nikakor ne napovedujejo sreče. Morda se takrat spomnimo na to, da smo na druge, ki jim ni šlo gladko kot nam, gledali zviška, morda ne, vseeno pa upam, da nas zapeče vest vsaj tedaj, ko priskočijo na pomoč tudi tisti, nad katerimi smo prej vihali nosove.

Danes bi vam rada povedala življenjsko zgodbo o Vanji in Petru, mladem paru, ki so se jima začele dogajati grde reči po tistem, ko sta ostala brez službe. Pred tem sta, vsaj tako pravita, živela iz dneva v dan: služba, dom, šola, počitek. Včasih sta si tudi skočila v lase zaradi malenkosti, spet drugič sta bila nezadovoljna s televizijskim programom, pa s hrano v hotelu, kamor sta šla na dopust. Živela sta pri starših, mama je bila upokojena in je kuhala za vso družino, tako da bi se, ko sta prišla iz službe, lahko posvetila otrokoma, pa se nista. Ni bilo časa, saj so prišli na obisk prijatelji, in potem so posedali ob steklenici piva na terasi, kramljali in čakali, da bo padel mrak.

»Pogosto smo se odpravili tudi v bližnji lokal, kjer se nas je našlo več, ki se popoldan, po službi, nismo imeli kam dati,« je pripovedovala Vanja.

»Dokler sta bila otroka še manjša, sva ju jemala s seboj, pozneje pa sem jima naročila, naj ta čas, ko naju ne bo, napišeta domačo nalogo in se učita,« je še dodala.

Denarja jima je zmeraj primanjkovalo, saj sta ga potrošila hitreje, kot sta ga zaslužila. Nikoli nista razmišljala, da bi šla na svoje, ker se jima je pod domačo streho zelo dobro godilo.

»Pred štirimi leti pa se je tudi brat odločil, da se bo poročil. In ker ni imel kam iti, je začel sitnariti in pritiskati na starše, da bi tudi njemu odstopili, tako kot meni, del hiše, da bi si lahko spletel gnezdo. Mamo je kaj hitro pregovoril, da bi se preselila v prostore nad garažo, družinsko stanovanje pa prepustila novi družini, a kaj, ko se je tej ideji oče odločno uprl. Dejal je, da na stara leta njega ne bo nihče nikamor prestavljal. Tako se je zgodilo, da so se vse oči obrnile v nas, češ da že predolgo »vasujemo«, in da bi bil že čas, da si najdemo kaj svojega, ter da odstopimo mesto drugim. Peter se je ob teh namigih začel jeziti, a ga je oče hitro utišal z besedami, da tako ali tako ni nič njegovega, da je stanovanje hišno, opremo pa sta kupila z mamo. Meni še zmeraj ni prebilo, da je to res, bila sem užaljena in osebno zelo prizadeta. Zdelo se mi je, da se mi čez noč odpovedujeta, da imata brata raje in podobne neumnosti. V resnici pa smo se takrat, ko sva se s Petrom ženila, res pogovarjali o tem, da bomo v stanovanju le začasno, zato pa nama vanj ni bilo treba vložiti niti enega samega evra,« še doda Vanja.

Najprej sta, seveda, skupaj sklicala prijatelje in potožila, kakšna krivica se jima godi. Naletela sta na ogromno enoglasnega odobravanja, kar sploh ni bilo čudno, saj so tudi oni na podoben način gostili pod domačo streho in jim je bila že misel, da bi morali na svoje, nedojemljiva.

Ko so se strasti polegle, sta se, slabe volje in z dolgim nosom, začela ozirati po stanovanjih, oziroma po kakšni manjši hiši. Želela sta najeti kredit in se čim prej preseliti. Ob cenah, s katerimi sta se soočala, se jima je vrtelo v glavi. Končno sta naletela na neko starejšo gospo, ki jima je bila pripravljena prodati mansardo za sprejemljivo ceno. Petrov oče je bil zidar in je obljubil, da bo po svojih močeh pomagal postaviti predelne stene in pozidati vse ostalo, da bi bil prostor čim prej nared za vselitev.

»Z gospo Fani smo podpisali pogodbo, Peter je vzel kredit, res je, da sva imela cel kup nepotrebnega letanja po bankah in okoli notarja, toda stvari so se počasi uredile in prej kot v pol leta sva sredi nedograjene, a najine, mansarde že postavila mizo in stole, da smo s prijatelji lahko zalili investicijo.

»Ne bom pa pozabila maminih besed, ko mi je rekla, da bo treba odslej malo bolj paziti na denar, ker si drugače ne bova mogla kupiti niti postelje, kaj šele kaj drugega,« se spominja Vanja. (Se nadaljuje)