Slovenija navija

V zadnjih dneh se zdi, da se vse vrti okrog nogometa. Redki so tisti, ki ne spremljajo tekem slovenske reprezentance, še bolj redki pa tisti, ki ne vedo, kako uspešno na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki igra ekipa selektorja Matjaža Keka.

Že sam odhod na prvenstvo je za Slovenijo velika stvar, kaj šele zmaga proti Alžiriji, sploh prva zmaga slovenske reprezentance na svetovnih prvenstvih, in potem še remi z Združenimi državami Amerike. Slovenska nogometna reprezentanca skrbi za promocijo naše države v svetu, poskrbela pa je tudi za pravo nogometno evforijo v Sloveniji, združila Slovence, ki skupaj po domovih, gostinskih lokalih in še kje navijajo za naše nogometaše. Tako je bilo tudi v petek popoldne, ko smo igrali z ZDA. Nisem imela namena pisati komentarja na to temo, ker so mediji že tako ali tako polni najrazličnejših nogometnih razmišljanj. Pa sem ga vseeno napisala. Igra z okroglim usnjem pač pritegne pozornost, ne le moških, tudi žensk. Nogomet mesec dni združuje ljudi. Za nekatere je celo bolj pomemben kot služba. V petek dopoldne sem klicala v eno izmed zasebnih trgovin in vprašala, do kdaj imajo odprto. Nujno sem namreč nekaj potrebovala in imela v mislih, da bom po nakupih odšla po koncu nogometne tekme. Prodajalec na drugi strani je nič kaj zadržano odgovoril, da bo tam do pol ure pred začetkom nogometne tekme, potem pa bo trgovino zaprl. Slišati je bilo, kot da je to nekaj povsem normalnega. Verjamem, da to ni bil edini takšen primer. Resnici na ljubo prav veliko prometa v tistih dveh urah ne bi imel. Tudi jaz takrat ne bi prišla. Gledala sem nogomet, tokrat doma, saj sem po izkušnji s prve tekme, ki sem jo spremljala v enem izmed lokalov, ugotovila, da mi to bolj ustreza. Po prvem polčasu se mi je pridružila še soseda in dve ženski sva gledali nogomet. Sosedo so akcije kar nekajkrat spravile na noge, bila je precej bolj nervozna kot jaz. Ženski pogled ni komentiral naših igralcev, kadar so naredili kakšno napako, temveč predvsem sodniške odločitve o nekaznovanju grobe igre nasprotnikov. Na koncu sva obžalovali priložnost za zmago, a bili vseeno zadovoljni z remijem in dobro igro naših v prvem polčasu. Po tekmi nisva šli na pivo, ki si ga je privoščila večina moških gledalcev. Soseda se je usedla za mizo in v Gorenjskem glasu prebrala rubriko Usode Milene Miklavčič. Še vsa v navijaškem vzdušju. Milena ni pisala o usodi nogometašev, mi pa upamo, da se usoda z njimi ne bo poigrala in da se bo po današnji tekmi z Anglijo Slovenija znova veselila. Ljudem veselja manjka. Veselimo se večkrat, ne le ob takšnih dogodkih. Veselimo se vsakega dne posebej, veselimo se lastnega uspeha in uspeha drugega. Skupaj smo močnejši. Vem, sliši se prav kičasto, a bo že držalo. Jutri pa: navijajmo za Slovenijo in imejmo se fino!