Ustvarja srce, delajo roke

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 13. julij 2012 / 06:00

Pri Barbi in Niku v Vogljah poteka že 7. mednarodni simpozij umetniške keramike V-oglje. Vrhunski mojstri keramike menijo, da gre za enega najboljših tovrstnih simpozijev na svetu.

Ko sem se sredi tedna oglasil na prizorišču že 7. Mednarodnega simpozija umetniške keramike V-oglje, ki tudi letos poteka v Vogljah v lončarskem ateljeju na domu neutrudnih organizatorjev Barbe Štembergar Zupan in Nika Zupana, je bilo vse tako, kot mora biti. Potem ko je jutranja nevihta nekoliko oprala nebo, so v prijetni senci dreves na najbolj svetovljanskem vrtu v Sloveniji oziromav nekoliko soparnejšem okolju ateljeja ustvarjali sami vrhunski mojstri umetniške keramike. Ker je simpozij, ta traja že od začetka julija, v zaključnem delu, so udeleženci svoje umetnine, izdelane iz različnih vrst gline in porcelana, v največji meri že pripravljali za žganje, opravljali še zadnje popravke na izdelkih in dodajali glazure.

V ateljeju najprej srečam Ruthanne Tudball iz Velike Britanije, ki je v Sloveniji prvič. Za simpozij, Barba in Niko vselej skrbno izbereta udeležence, saj povabita le vrhunske mojstre, jo je priporočil lanski udeleženec Steve Mattison, ki ima podobno vsakoletno kolonijo na Madžarskem. »Tu imamo vse, kar si želimo, material, ki ga potrebujemo pri delu, prijetno in ustvarjalno vzdušje in čudovito okolje. Živim sicer v Angliji, kamor sem prišla iz Kalifornije in tu je pogled na gore edinstven,« je povedala Tudballova. Nedaleč od nje je ustvarjala Jane Jermyn z Irskega: »Delam abstraktne organske forme iz narave. Za tole so me inspirirali kapniki iz Postojnske jame,« pokaže na izdelek, podoben umetninam narave iz naše kraške jame. Dela v prostoru, ker se zunaj zaradi vročine prehitro suši, in da takega poletja na Irskem nimajo, še dodaja.

V delo sta v sosednjem prostoru zatopljena Ljubica Jocić Knežević iz Srbije in Risto Hämäläinen s Finskega. »Običajno delamo v tišini svojih ateljejev in šele, ko dela postavimo na ogled, ponavadi diskutiramo o njih, tu, na simpoziju, pa se med seboj spoznavamo in opazujemo drug drugega v njegovem delovnem procesu. Sama že dolgo časa ne delam glazure, ampak teksture vtisnem v kalup, ko pa sem pri tem opazovala Rista, je to v meni spet prebudilo željo po mojem »starem načinu«. To, kar sva tukaj naredila skupaj, ni popolno, in prav v tem je lepota, da z izmenjavo mnenj in znanj najprej eksperimentiramo,« je povedala Jocić Kneževićeva.

Melanie Brown iz Velike Britanije, profesorica na likovni akademiji v Londonu, na glineno podlago poslikava motiviko antičnih mozaikov iz Grčije in Italije. Ti so jo na njenih številnih potovanjih po tem delu Evrope očarali, zato so že dolgo njen ustvarjalni izziv. Nedaleč od nje je v delo zatopljena poleg Barbe in Nika edina letošnja udeleženka iz Slovenije Dani Žbontar, Brežičanka iz Ljubljane, po poklicu arhitektka. »Izdelek se imenuje »Zavržena«,« mi razloži, saj je njen kos, pri tem uporablja šamotiran porcelan, res videti kot zavržen kos papirja. Da vsekakor uživa v eminentni družbi profesorjev keramike. Da je vzdušje izredno delavno, med največjimi garači pa je zagotovo Peteris Martinsons, vrhunski mojster iz Latvije, ki je prejšnji dan kljub enainosemdesetim letom delal vse tja do polnoči in še dlje. Poiščem ga v drugem koncu vrta pod senco velikega oreha. »Če sprejmeš delo, ga moraš v pravem času opraviti do konca. Do izdelka imaš neko odgovornost,« je kratek in jasen. Da je bržkone prvi zvezdnik letošnjega simpozija, Latvijci pa ga imajo za enega od svojih nacionalnih bogastev, pravi Niko, ki vseskozi skrbi, da umetniki dobijo vse, kar potrebujejo. Skupaj z Barbo vselej znata pocrkljati goste, v popolnosti pa se posvetita tudi številnim obiskovalcem, ki si pridejo pogledat, kako delajo mojstri keramike. »Žal ni profesorjev z naših umetniških akademij. Tudi gostje jih pogrešajo in ne morejo razumeti, kako ob tako kvalitetnih ustvarjalcih v Sloveniji sploh ne obstaja uradno izobraževanje na tem področju,« vsako leto znova ugotavlja Barba. Z Nikom, če imata le čas, tudi sama v roke vzameta glino. Sta ustaljen tandem in hote ali ne dajeta občutek, da vse to počneta z neznosno lahkostjo. Jasno, letos že sedmič z užitkom. Pravita, da je volje in želja za V-oglje tudi za prihodnja leta še dovolj. Simpozij se bo končal v soboto s pregledom ustvarjenih del in pogovorom o njih.