Barbara Kastelec in njene male sladke zgodbe za odrasle in veliki mamljivi indijančki za otroke

Njeni in naši sladki spomini

V Galeriji Ivana Groharja razstavlja mlada slikarka Barbara Kastelec iz Žirov. Njena obetavnost je že prerasla v odlično avtorico z razpoznavnim slikarskim slogom.

Ta članek bodo lahko prebrali tudi vsi v Žireh ...

»Lepo. Naj si Žirovci le pridejo ogledat razstavo v Škofjo Loko. Žal mi je, ker Žirovci tako malo poznajo moje delo. V Žireh sicer vodim galerijo, želela pa bi, da spoznajo tudi moje stvari. Ta razstava je ravno prava za to.«

Sladko življenje, Lipov čaj in magdalenice sta bila naslova dveh vaših odmevnih razstav v minulem letu v Ljubljani. Tokrat vaše slike »nagovarjajo« vsaka zase, brez skupnega naslova.

»Povsem iz tehničnih razlogov. Za naslov mi je nekako zmanjkalo časa. Seveda sem razmišljala o njem, a mi na misel ni prišlo nič, s čimer bi bila zadovoljna. V takem primeru raje ne zapišem nič.«

 

Tudi na tokratni razstavi pet slik, kot na vaši zadnji?

»Čisto naključje. Ne, ne gre za nobeno mojo magično številko. Zdi se mi, da je galerija ravno prava za pet slik. Tokrat sicer predstavljam povsem nova dela, vsa nosijo letnico 2008. Nočem ponavljati slik z ljubljanske razstave, saj obiskovalcem, ki redno spremljajo moje delo, želim predstaviti svoje nove ideje. Doma imam sicer še veliko skic, ki čakajo na realizacijo v sliko, nekaj pa jih predstavljam tokrat.«

 

Koncept razstave oziroma skupna točka, ki povezuje vaša dela, tudi tokrat lahko iščemo v Proustovem romanu V Swanovem svetu. Sladki indijančki iz spomina na pretekle dogodke, potovanje v vaše otroštvo …

»Seveda. Še vedno namreč izhajam iz »Swanovega sveta«, ko mi misli navdaja spomin na pretekli čas, na okuse in vonje iz otroštva. Tokrat, se mi zdi, da še bolj poglobljeno kot pri mojih prejšnjih slikah, »brskam« po otroštvu. Spominjam se pohodov z očetom po žirovski okolici, ki sva jih zaključevala v slaščičarni, kjer sem si vedno »prislužila« kakšnega indijančka, čokoladni srček, liziko … Pravzaprav niti ne vem natančno, zakaj pri slikanju tako pogosto potujem v ta čas.«

 

Živite v Ljubljani in se na ta način »vračate« v Žiri?

»Ljubljana mi zelo ustreza, še vedno pa imam precejšnje domotožje. Nekaj dni me ni domov, ko ne vidim mame, pa me že vleče v Žiri. Veliko se vračam domov, je pa res, da bi v Žireh težko funkcionirala. Preveč je umirjeno, ob sobotah in nedeljah popoldne je vse prazno, jaz pa potrebujem dogajanje, kulturne dogodke, gledališče, kino, glasbene koncerte … Privlači me utrip mesta, jutranji sprehod na tržnico.«

 

Mali spomini na preteklost na današnjih velikih formatih. Male sladkosti v predimenzioniranih indijančkih?

»Hecno, a ne? Saj delam tudi manjše slike. Moje krajine, žirovski hribi, soline so majhne, ampak ko slikam ta moj spominski svet, potrebujem veliko platno, želim veliko povedati. Slikarsko platno vedno deluje kot neka psihična opna. Hkrati pa veliko platno omogoča slikarju pravo potezo, zamah, kar da sliki neko sočnost. Ko enkrat stojiš pred velikim platnom, z debelim čopičem v roki, so občutki nekako posebni …«

 

… počutite se neverjetno samozavestno?

»Mogoče res. Prijatelj na akademiji mi je nekoč rekel, da mi, kadar stojim pred velikim platnom, ko samozavestno maham s čopičem in barva šprica okrog mene, sploh ne more pripisati mojega značaja. Sem namreč zelo nesamozavestno bitje. Ponavadi me skrbi, kaj bodo ljudje rekli.«

 

Vaš živahen barvni spekter na slikah vedno mešate z belo. Kakšen učinek želite doseči?

»Ne delam barvnih podslikav, kot je bilo to v modi v času modernizma. Ker ne uporabljam oljnih barv, ampak akrile, ob dodajanju bele barve bolj zažarijo. Hkrati z dodajanjem bele nekako uravnotežim sliko. Vse te moje sladkarije imajo nekakšen odblesk, ki ga na sliko pripeljem z vmešavanjem bele barve. Kar se tiče mešanja barv, sem perfekcionist. Lahko zelo dolgo traja, da namešam želeni odtenek. Preslikavam in preslikavam do pravega odtenka.«

 

Slike v svoji predimenzioniranosti vendarle na gledalca delujejo nekako realistično, a kaj lahko bi bili indijančki abstraktni, v le nekaj potezah, pa bi z njimi najbrž dosegli podoben učinek … Slike dajejo občutek močne in smele poteze vašega čopiča …

»Zdi se mi, da sem že toliko zašla v eno, da ne rečem, pripovedništvo, da … Vsak predmet na sliki ima neko zgodbo, zato ga hočem bolj izpostaviti, sliko narediti natančnejšo, medtem ko so spomini v ozadju abstraktni.«

 

Občutek vašega ustvarjalnega hedonizma na eni strani še ne pomeni, da k delu pristopate zgolj eruptivno in nepremišljeno … Nasprotno, vaše »pripovedi« se zdijo skrbno načrtovane!

»V zadnjem letu, ko mi zaradi pedagoškega dela primanjkuje časa, delam v glavnem skice, ki čakajo pripravljene, da jih začnem realizirati v slike. Ob ohranjenih skicah tako vselej vem, kaj sem mislila, ko sem skicirala. Potem dejansko kupim modele in začnem. Ponavadi je moj mali atelje pol lizik, čokoladnih piškotov, napol postaranih indijančkov …«

 

Kaj na vaše delo porečejo domači, prijatelji in znanci?

»Ko sem bila v tretjem letniku akademije, sta me na akademiji obiskala starša in sta bila v šoku, ko sta videla, kaj študentje delamo … Nekoliko razočarana sta najbrž pričakovala povsem nekaj drugega, tihožitja, lepe pokrajine … Mama zdaj vidi in ve, da sem pri svojem delu kar uspešna.«

 

Dolgo je trajalo, da ste dobili priložnost, da se predstavite tako rekoč v domači galeriji, v Galeriji Ivana Groharja ...

»Res. Prej sem se predstavila na Nizozemskem kot pa v Žireh, kaj šele Škofji Loki.«

 

Je bil tokrat kakšen poseben občutek?

»Pravzaprav sem na to razstavo čakala že več let. Prijavila sem se nekaj let nazaj, a nisem bila izbrana, zato sem bila zdaj prav presenečena, ko je prišlo vabilo z nasprotne strani. Ja, še toliko bolj vesela sem bila povabila Loškega muzeja.«

 

Rekli ste, da v zadnjem času veliko poučujete slikanje v obliki tečajev, kar vam vzame kar precej časa?

»Potrebno je preživeti. Od slik zaenkrat še ne morem. Saj rada učim slikanje, a to prinaša s seboj tudi stvari, ki nimajo take povezave s samim slikanjem. Idealno bi bilo, če bi lahko živela samo od slikanja, saj mi sedaj pogosto zmanjkuje časa za lasno delo.«

 

In potem slikate čez vikende in praznike …

»Včasih pa res. Žalostno, a taka je usoda večine nas, mlajših likovnikov. Trenutno sem v pogovorih, da bi jeseni kot likovni pedagog začela na srednji pedagoški šoli v Ljubljani. Bomo videli.«

 

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Preddvor / ponedeljek, 26. maj 2008 / 07:00

Že drugo leto povečan vpis

Preddvor - Tudi v vrtce v občini Preddvor je za letošnjo jesen izjemen vpis, nam je povedal Marjan Peneš, ravnatelj zavoda Osnovna šola Matije Valjavca Preddvor, kamor sod...

Objavljeno na isti dan


Šenčur / petek, 27. oktober 2017 / 12:55

Novo gasilsko vozilo

Srednja vas – Mimohod gasilcev desetih društev iz občine Šenčur, slovenska himna Pihalnega orkestra Šenčur in postroj gasilcev ... Tako se je začelo praznovanje ob 65-letnici Prostovoljnega gasilsk...

Preddvor / petek, 27. oktober 2017 / 12:54

Občani Preddvora zadovoljni z življenjem v občini

Odkar je občina Preddvor samostojna, je bilo veliko narejenega tudi na področju urejanja kanalizacije, šole, vrtca, zdravstvenega doma. Lani so končali projekt urejanja infrastrukture v petih vaseh...

GG Plus / petek, 27. oktober 2017 / 12:41

Družina, zaznamovana s slamniki

Prihodnje leto bo minilo sto petdeset let, odkar je Andrej Jančigaj v Domžalah ustanovil slamnikarsko tovarno. Skupaj z zetom Matijo Ravnikarjem sta tvorila največjo in najstarejšo slovensko slamnikar...

Medvode / petek, 27. oktober 2017 / 12:38

Občine so sklenile poravnavo

Občini Medvode in Šenčur ter Mestna občina Kranj so sklenile poravnavo v primeru Gorki. Epilog nekaj let trajajočega spora je, da bo Občina Medvode sosednjima občinama plačala odškodnino v skupnem zne...

Slovenija / petek, 27. oktober 2017 / 12:19

Koncert za nove sveške orgle

V župnijski cerkvi svetega Lamberta v Svečah / Suetschachu v Rožu imajo dotrajane orgle. Izdelal jih je znani izdelovalec orgel Franc Colarič iz Novega mesta. Ko so odgovorni v župniji skupaj z žup...