Nadležni rdeči polži

Rdeči polži nimajo veliko naravnih sovražnikov, zato jih morajo vrtičkarji preganjati sami. Kako? To je vprašanje?! V tujini si vrtičkarji celo sposojajo race.

Kranj – »Ali lahko kaj napišete o tem, kako naj se znebim rdečih polžev?!« nas je v uredništvo poklicala gospa iz okolice Kranja, ki ne želi biti imenovana. Razumljivo! »Za polžjo nadlogo je kriv sosed, ki ima v okolici hiše in še zlasti na svojem vrtu velik nered, v katerem je pravi raj tudi za rdeče polže. Od tam se širijo na naš vrt,« je dejala in se razjezila tudi nad učinkovitostjo (občinskih in državnih) služb, ki dopuščajo takšen nered. Da rdeči polž tudi ob polžji hitrosti lahko prileze k sosedu oz. povzroči spor med sosedi, dokazuje strokovna literatura, ki navaja podatek, da v eni noči lahko naredi deset metrov dolgo pot.

Rdeče polže oz. španske lazarje naj bi v Slovenijo s Pirenejskega polotoka zanesli trgovci z zelenjavo. Pri nas so se dobro razmnožili in razširili, zadržujejo se v grmovju, v živih mejah, v močvirnatih predelih, na neurejenih območjih … Ker nimajo kože, ki bi jih ščitila pred izgubo vlage, iz svojih skrivališč prilezejo ponoči in v deževnih dneh. Najraje se odpravijo v zelenjavni vrt, kjer jim teknejo nežni deli rastlin, še zlasti solate, kolerabice, rdeče pese ... V eni noči lahko požrejo tudi do polovice svoje telesne teže različnih delov rastlin.

Rdeči polži se hitro razmnožujejo, saj so dvospolniki, kar pomeni, da vsak leže jajčeca. Na leto jih lahko izleže do štiristo, a čeprav se iz vsakega ne razvije polž, je to velika številka. Ker nimajo veliko naravnih sovražnikov, jih preganjajo in zatirajo vrtičkarji, vrtnarji, kmetje … O tem, kako to učinkovito narediti, je veliko praktičnih nasvetov na spletnih straneh, še več jih je slišati med (jeznimi) vrtičkarji. Nekateri jih zjutraj in zvečer redno pobirajo in fizično uničujejo, drugi jim natrosijo sol, da jih razžre, tretji jim nastavljajo pasti s pivom ali jih poskušajo uničiti s kavnim pripravkom, spet drugi jih privabljajo z zelenimi vabami (organskimi odpadki, pokošeno travo), da jih potlej lažje poberejo in uničijo. V vrtičkarskih krogih omenjajo kot rešitev tudi zatiranje polžev s kupljenimi pripravki, postavljanje fizičnih ovir za polže (oster pesek, aluminijaste stene) in gojenje sivke, žajblja, česna, čebule, timijana in še nekaterih drugih rastlin, ki odvračajo polže. Pomembno je tudi, da odstranimo grmovje, kupe rastlinskih odpadkov, visoko travo in vse drugo, kjer se polži zadržujejo v vročem poletju.

»Z rdečimi polži imajo večji problem vrtičkarji kot kmetje,« je dejala Marija Kalan, specialistka za rastlinsko pridelavo v Kmetijsko gozdarskem zavodu Kranj, in dejala, da ne podpira uničevanja polžev s soljo, saj to po eni strani ni etično, po drugi pa s soljo uničujemo tudi rastline. Bolj se zavzema za pobiranje polžev in za uporabo kupljenih pripravkov. Zanimivo izkušnjo s preganjanjem rdečih polžev ima ekološki kmet Gregor Šlibar iz Kovorja. Na kmetiji je do nedavnega imel dve raci indijski tekačici, ki sta delovali kot »sesalec« in pojedli vse mlade rdeče polže. Pred kratkim je raci pokončala kuna, a Gregor se je že odločil, da ju bo nadomestil s pekinškimi racami, ki tudi preganjajo polže. »Raca je rešitev, slišal sem celo, da v Avstriji oz. Švici nekdo goji race samo zato, da jih potlej posoja vrtičkarjem, ki imajo težave z rdečimi polži.«