Vem, da vam ne bo lahko ...

"Vem, da vam ne bo lahko, verjemite, tudi nam ni bilo!" so znamenite besede, izrečene iz ust dr. Franje Bojc-Bidovec leta 1984 na startu tretjega kolesarskega maratona Franja.

Besede, ki si jih ponavljam vsakič, ko se odločim udeležiti se tega najpopularnejšega maratona pri nas. V teh Franjinih besedah zmeraj pomislim na ironijo. Vsako leto vem, da mi ne bo lahko, pa se vedno pojavim na startu, kot bi bil nekakšen samomučitelj, ampak rekreativci tudi smo nekaj takega. Prepričan sem, da partizanke in partizani takrat niso imeli izibre med lahko in težko. No, če sem natančnejši, potem moram pohvaliti organizatorja, da so nam dali na izbiro kar tri maratone: družinskega, mali maraton in veliki maraton. Razlika v kilometrih je očitna, a to je zato, da bi ne mogli tarnati, da nimamo izbire. In ne samo to, v današnjem življenju je izbira in ponudba najpomembnejši del vsakdana. Prava Franja je tista ta velka, ki je dolga 156 km. Tisti 97-kilometrski pravijo tudi pussy Franja in je nekakšna polovičarska, namenjena tistim, ki se šele spogledujejo s ta velko ali niso dovolj pripravljeni ali pač samo nekoliko manj samozavestni. Kakorkoli obrnemo, izberemo, je kolesarski dogodek številka ena v državi. To ni najmnožičnejši maraton pri nas, da ne bo pomote, to je samo najpopularnejši. In kot kaže, bo v prihodnosti njegov ugled še bolj zrasel. Organizatorjem je uspelo privabiti enega od najboljših kolesarjev vseh časov na svetu, samega Johana Musseuwa in zdaj njegovo ime krasi kot podnaslov maratona Franje. Ste vedeli, da se je Franjo izmislil Tone Fornezzi - Tof? Da, da, ta showman in seveda izvrsten novinar je bil od nekdaj zapriseženi kolesar, zato gre njemu največja zasluga, da mi že vrsto let uživamo na tako ogromni kolesarski prireditvi.

In ali res uživamo?

Če vprašate mene, moram priznati, da na Franji uživam le na startu in v cilju. Na samem maratonu oziroma med vožnjo pa niti ne. Sem pač strahopetec, ki se strahotno boji padcev. Padci pa so sestavni del Franje. Število udeležencev in gneča pač zahtevata svoj davek vsako leto. Kriv sem si sam, ker sem tudi eden od tistih, ki jim je čas na Franji pomembnejši od varnosti. To je strahotna napaka. Ravno ko sem se sprijaznil, da na Franji ne morem več premagati niti samega sebe, kaj šele kakih tri tisoč drugih, so me našle prijateljice kolesarke, ki še vedno upajo na zmage. Tako sem že tretje leto vodonosec prijateljicam kolesarkam, in to na pussy Franji! Letos je moja varovanka celo zmagala. Ne vem, če ravno z mojo pomočjo, ker sem imel večji del maratona občutek, da ona mene goni in ne jaz nje, a glej ... zmagala je.

Letos je bilo prvič več udeležencev na mali kot pa na veliki Franji. To je znak, da kolesarke in kolesarji postajajo ozaveščeni in seznanjeni s tegobami, ki se ti lahko pripetijo na 156 kilometrih. Letošnjo si bom zapomnil po strahotni vročini, grdemu padcu dveh kolesark petsto metrov pred ciljem in tem, da sta kar dve Glasovi kolesarki, Tina in Tanja, prekolesarili svojo prvo veliko Franjo. Seveda je še nekaj trenutkov, ki bodo za vedno ostali v spominu, a našteti izstopajo.