Evforija

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / sreda, 16. junij 2010 / 06:00

Pomeni pretirano dobro počutje, ki ni v skladu z okoliščinami. Tako me je popipsal prijatelj ob gledanju nogometne tekme med Slovenijo in Alžirijo. Seveda je ta prijatelj precej bistrejšega uma, zato sem mu takoj prikimal. Potem sem mu prikimal še enkrat, vendar malce kasneje, ko je napeljava do mojih možganov potrdila prihod. Sedeli smo v cilju maratona Franje, jedli makarone s parmezanom, pili radlerje in se čudili vročini, ki nas je kuhala pod ogromnim polivinilastim pokrivalom. Seveda navijam za Kekce, sem si mislil, vendar je tu okoli mene vsaj tri tisoč kolesarjev in vsi buljimo v nogomet! To bi bilo povsem normalno, če mi ne bi bili kolesarji. In po mojem bi kolesarji morali gledati kolesarje. Mogoče se bere trapasto, a tokrat imam razlog, da sem imel (spet) nos spuščen do gasilske mize. Medtem ko smo mi poganjali pedala po dveh Franjah in potem, ko smo gledali nogometno tekmo, se je v Franciji zgodil zgodovinski kolesarski uspeh, v katerega je delno vpletena celo Slovenija. Eno od najprestižnejših, najboljših etapnih dirk na svetu je namreč zmagal Janez Brajkovič iz Bele krajine. Drži, da on že nekaj let tekmuje za tuja moštva, vendar vedno pod slovensko zastavo, zato je to uspeh, ki se piše v slovensko zgodovino in ne v zgodovino kluba, v imenu katerega tekmuje. Slovenija je premagala Alžirijo z igralcem več. Zgodovinski uspeh zmagati tekmo na svetovnem prvenstvu, je enako, kot bi bil vesel, če Tadej Valjavec zmaga etapo na Touru? Ne, da zmaga etapo, ampak, da vsaj za kilometer kolesari na čelu pelotona.

Pretirano dobro počutje je razlaga na mestu. Nihče se pod tistim šotorom in po prekolesarjeni Franji ni počutil dobro. Niti jaz se nisem, čeprav sem bil vesel, da sem končal maraton, ne da bi se valjal po asfaltu. A ko smo gledali ogromen ekran, na katerem so tekali nogometaši, in ko je kapetan Koren dosegel vodilni gol, je Franja eksplodirala. Ko je nekdo rekel, da je Brajkovič zmagal Criterium Dauphine, pa so pravili, da ga bodo itak dobili na dopingu prej ali slej. In to so pravili taki, ki so 156 kilometrov pri 35 stopinjah Celzija izšvicali vse, kar so lahko izšvicali iz sebe. Nazdravil sem slovenski nogometni zmagi in klical po ponovnem snidenju v takem številu pod enakim šotorom takrat, ko se bo igral finale slovenskega pokala - med na primer Nafto in Rudarjem. No, do tega nikoli ne bo prišlo, tako da pretirano dobro počutje zares ni v skladu z okoliščinami ..., ki trenutno vladajo v slovenskem nogometnem državnem prvenstvu.

Evforija je bila mogoče tudi krivec za kalvarijo, ki so jo nekateri doživeli na letošnjem maratonu Franja. Ob gledanju izmučenih kolesarjev, ki so komaj obračali pedala proti Ljubljani, sem imel občutek, da še vedno premalo pišem o tem, kako se je treba lotiti takega ali podobnega maratona, kot je Franja. Malce odgovornega sem se počutil za vsakega, ki sem ga videl, da ne ve, kje in po kateri cesti se pelje, in da mu ni jasno, da žeja in lakota lahko povzročata mrzel drget telesa, čeprav je ves dan temperatura presegala poletnih trideset stopinj Celzija. Odgovornega sem se počutil ob vsakem padcu, ki sem ga videl na poti in ga je povzročilo nič drugega kot utrujenost.

V cilju sem ob gledanju nogometa sklenil, da pridem evforiji do konca. Z njo sem opravil tako, da sem se spokal domov in z mislimi pri Brajkoviču ugotovil, da je nogomet v svoje lovke ujel tudi kolesarje. Kako malenkosten sem, nogomet je ujel vse ljudi, še mojo taščo, za katero sem prepričan, da je šele pred enim tednom prvič slišala za Miša Brečka in Samirja Handanoviča. In vendar, pomembno je, da je vsaj slišala za njiju.