Štajerski Triglav

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Nasveti / ponedeljek, 14. junij 2010 / 06:00

Boč (978 m) - Priznam, da nisem mogla verjeti, da naš tokratni vrh leži na skrajnem vzhodu Karavank. Gorska veriga, ki sicer meji na Avstrijo, se na skrajnem vzhodu pri Olševi, Peci in Uršlji gori začne spuščati proti jugovzhodu, kjer vrhovi ne presežejo tisočih metrov.

Paški Kozjak, Plešivec, Boč, Donačka gora in Macelj so le nekateri izmed vrhov, ki sestavljajo skrajni vzhod Karavank. Ja, prav ste prebrali. Tudi mene je ta podatek začudil, a čudenje je v življenju več kot dobrodošlo. Vzhodne Karavanke potonejo v panonski ravnini, na drugi strani meje, na Hrvaškem pa se nadaljujejo v Hrvaško Zagorje, kjer je izrazitejša planota Ivanščica.

Izhodišče vzpona so Poljčane. Najbližja pot do tja je, da z avtoceste Ljubljana–Maribor zavijemo na izvoz Slovenske Konjice. Takoj za izvozom zavijemo levo proti Poljčanam. Nadaljujemo skozi vas Žiče, znane po kartuziji, in v Ločah, v krožišču, zavijemo znova proti Poljčanam. V naslednjem križišču zavijemo proti Zgornjim Poljčanam. Peljemo skozi vas in smerokaz nas usmeri levo proti Boču. Po ozki cesti se vzpnemo do vznožja, do parkirišča.

Za vzpon si bomo izbrali gozdno učno pot, imenovano tudi Detičkova pot. V spodnjem delu, s parkirišča, nadaljujemo po kolovozni poti, ki pelje po grapi, kar naravnost navzgor in z vsakim metrom je ožja. Razširi se po približno 10 minutah, ko na levi strani zagledamo krmišče za živali. Kolovoz postaja strmejši. Višje zavije desno na udobno gozdno stezo, ki kmalu poteka kar naravnost, strmo navzgor. Dosežemo makadamski kolovoz, kjer se desno odcepi pot do Planinskega doma na Boču (30 minut).

Mi nadaljujemo naravnost strmo navzgor, a strmina kmalu popusti. Pot vodi mimo križa in se zmerno vzpenja. Ko dosežemo, znova, makadamski kolovoz, zavijemo levo in nadaljujemo do naslednjega razcepa, kjer imamo dve možnosti. Desna pot je ta strma, mi pa se usmerimo na levo, ki se imenuje čez Balunjačo. Pot rahlo preči pobočje, nato pa se povzpne ob skalah, ki jih vidimo nad seboj. Je zavarovana, a ni prepadna. Varovala so nameščena le zaradi boljšega občutka in večje varnosti. V skali sta tudi dve votlini. Najprej pridemo do večje votline, ki v primeru slabega vremena lahko nudi dobro zavetje, malo višje pa je Špelcina votlina, ki ima ime menda po razbojnici Špeli. Ko smo mimo skal, se pot v okljukih vzpne in se združi s strmo potjo, ki poteka po desni strani. Nadaljujemo levo in kmalu zagledamo ograjo vojaškega objekta. Pridemo na kolovozno pot, ki poteka ob vojaškem objektu. Markirana pot se rahlo spusti in nas strmo pripelje na vrh Boča, ki je skrit v gozdu. Na vrhu Boča, ki je del Slovenske planinske poti, je 20 metrov visok razgledni stolp, ki pa je v primerjavi z vojaškim radarjem in oddajnikom pravi malček. Če se povzpnemo na stolp, imamo čudovit razgled na Haloze, Kozjansko, Slovenske Gorice, Dravsko polje in Pohorje. Za vzpon bomo potrebovali dve uri.

Z vrha se lahko po krožni poti spustimo do Planinskega doma. Če bomo Boč obiskali po dežju, to pot, ki je označena kot senčna pot, iskreno odsvetujem, saj poteka po spolzkem, polzečem terenu, ki je po dežju blaten in nevaren. Najbolje, da se vrnemo po isti poti oziroma na razpotju, kjer se desno odcepi pot čez Balunjačo, nadaljujemo kar naravnost in se po strmi poti spustimo do kolovozne poti. Obiščemo še Planinski dom. Travniki v njegovi bližini so v mesecu aprilu posuti z zelo redkimi velikonočnicami. Od Doma se po poti čez Babo spustimo nazaj do Zgornjih Poljčan, kjer nas čaka jekleni konjiček.

Saj ne vem! V zadnjem času opisujem vzpone, ki so na daleč prepoznavni po ogromnih oddajnikih, antenskih stolpih in radarjih. A kaj hočemo, kaj se pritožujemo! Kar smo želeli, to imamo. Živimo pač v 21. stoletju.

Nadmorska višina: 978 m

Višinska razlika: 618 m

Trajanje: 3 ure in 30 minut

Zahtevnost: 3 zvezdice