V Mavčičah zaploskali Jenkovemu nagrajencu

Letošnjo Jenkovo nagrado, ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev, je prejel pesnik Ivo Svetina, ki je bil, skupaj z Ifigenijo Simonovič, tudi gost literarnega večera, ki ga je v Mavčičah pripravilo Kulturno društvo Simona Jenka "Šmonca".

»Simon Jenko se je rodil 27. oktobra leta 1835 in ker mama takrat ni bila poročena, mu je ime določil župnik. Tako otročiček ni bil Matevž, kot je želela njegova mama, ampak Simon. V 34 letih, kolikor je živel in ustvarjal, je naredil res veliko. Že lani, ko smo praznovali 140-letnico Simonove smrti, smo se vključili v program Jenkovih dni, ki jih prireja Društvo slovenskih pisateljev, danes pa imamo čast, da znova gostimo dva pesnika, saj se nam bosta predstavila pesnica Ifigenija Simonovič ter letošnji Jenkov nagrajenec Ivo Svetina,« je v uvodu dobro obiskanega četrtkovega večera v Mavčičah povedal predsednik Kulturnega društva Simona Jenka »Šmonca« Rudi Zevnik.

Oba pesnika sta nato med duhovitim pomenkom o slovenski poeziji seveda največ pozornosti posvetila prav Simonu Jenku, njegovemu življenju in predvsem ustvarjanju ter prebrala nekaj njegovih najlepših pesmi. Prav tako je svoje pesmi predstavila Ifigenija Simonovič, veliko pozornosti pa je bil deležen zlasti Ivo Svetina, ki je večer pred obiskom v Mavčičah, prav na obletnico rojstva Simona Jenka, v Društvu slovenskih pisateljev v Ljubljani prejel letošnjo Jenkovo nagrado za pesniško zbirko Sfingin hlev.

Prva naročena pesniška zbirka

»Priznati moram, da se mi je v štiridesetih letih pisanja prvič zgodilo, da so me pri založbi povabili, da bi zanje napisal pesniško zbirko in takoj, ko sem začel razmišljati o naslovu, se je pred menoj pojavil napis Sfingin hlev. Sam sem si ga tudi takoj pojasnil, saj gre za Sfingo, mitološko pošast, ki je pri Tebah ljudem zastavljala uganko, ki se je glasila: zjutraj po štirih, opoldne po dveh, zvečer po treh. Rešitev je bil človek, saj ta kot otrok hodi po štirih, nato po dveh, na starost pa s palico. Nihče je ni razrešil, zato je vsakogar požrla, oziroma pahnila v prepad. Edini, ki jo je razrešil, je bil Ojdip. A s tem se je začela njegova nesreča: ubil je očeta, se poročil z lastno materjo in z njo spočel otroke. Motiv iz grške mitologije, ki predstavlja človeško podzavest in hlev, ki ga ravno tako poznamo iz mitologije kot Avgijev hlev, sta se mi zazdela povezana z današnjo družbo, ki je v grobo rečeno res nekakšen hlev …,« je razložil naslov nagrajene pesniške zbirke, v kateri opisuje obdobje svoje mladosti, šestdeseta leta v prejšnjem tisočletju, ki so se začela z velikimi pričakovanji. »To je zbirka pisana o časih, ki so minili, je nekakšna izpoved o letih mladosti, ki jih je preživljala naša povojna generacija, rojenih med leti 1946 in 1950. Je tudi obračun s tistimi časi, zato sem nekoliko spremenil tudi svoj jezik, saj mi je šlo bolj za izpoved. Očitno je to prepričalo žirijo, ki mi je podelila Jenkovo nagrado,« je razmišljal Ivo Svetina, ki je seveda prebral nekaj pesmi iz te zbirke.

Sfingin hlev izbran med tristo pesniškimi zbirkami

Ivo Svetina se je rodil leta 1948, diplomiral je iz primerjalne književnosti in literarne literature, posvečal se je tudi gledališču, od leta 1998 pa je tudi direktor Slovenskega gledališkega muzeja. Njegov pesniški opus obsega več kot 25 pesniških zbirk, prav z zbirko Sfingin hlev pa prepričal žirijo (sestavljali so jo Niko Grafenauer, Aleš Debeljak, Andrej Medved, Ifigenija Simonovič in Tomaž Toporišič), da je med tristo pesniškimi zbirkami, izdanimi v zadnjih dveh letih, izbrala prav Svetinovo delo.

Za nagrado, ki jo Društvo slovenskih pisateljev podeljuje že od leta 1986, so Ivu Svetini tako v četrtek zvečer v Mavčičah zaploskali tudi rojaki iz Jenkove rojstne fare, predsednik Krajevne skupnosti Alojz Ješe pa je pesniku izročil tudi spominski kipec Simona Jenka, ki ga je izdelal Branko Škofic.

Obenem so si obiskovalci prireditve lahko ogledali tudi zanimivo razstavo iluminacij Jenkovih Obujenk letos umrlega akademskega slikarja Milana Batiste.