Delaj s tistim, kar imaš!
Sodobni ples je ples subtilnega izražanja, podiranja meja, postavljanja ogledala družbe, združevanje telesa in duha na novi ravni ... in še bi se našli opisi plesa, ki mu izraz sodoben daje pečat nečesa, kar se v družbi dogaja tukaj in zdaj.
Sodobni ples je ples subtilnega izražanja, podiranja meja, postavljanja ogledala družbe, združevanje telesa in duha na novi ravni … in še bi se našli opisi plesa, ki mu izraz sodoben daje pečat nečesa, kar se v družbi dogaja tukaj in zdaj. Ker pa ni tako široko poznan, se ga še velikokrat drži sloves nenavadnosti, nekonvencionalnosti – »to so tisti plesalci, ki razumejo le sami sebe,« ali »tisti, ki se v pižamah mečejo po tleh«. Vita Osojnik, Kranjčanka, ki je svoje plesno izobraževanje leta 2006 zaključila na priznani avstrijski akademiji Salzburg Experimental Academy of Dance, dokazuje, da temu še zdaleč ni tako. Sodobni ples vidi kot najbolj nujen odgovor na potrebe današnjega časa, saj ga zaznamuje tisto, česar pri drugih plesih ni – osebna izraznost in individualnost. Vita kljub uspešnim projektom doma in v tujini s svojim delovanjem ostaja v Kranju, saj ji decentralizacija plesa in njegovo širjenje zunaj velikih središč pomenita izziv. Najin pogovor je bil daleč od klasičnega intervjuja, kjer postavljam vprašanja in dobivam odgovore – bolj je bil podoben razpredanju zanimive zgodbe, ki sva jo pletli ob jutranji kavi.
Vita, svojo plesno pot si začela v srednji šoli, ko si se odločila za vpis na Srednjo glasbeno in baletno šolo v Ljubljani.
Vita: »Ja, začela sem pri šestnajstih letih, kar je relativno pozno za baletko. Takrat si seveda nisem predstavljala, da bom enkrat živela od tega. Telesno sem bila namreč precej šibek otrok in so mi vse take aktivnosti odsvetovali. Mogoče sem ravno zaradi te moje osebne izkušnje postala težka pristašinja individualizma – močni individualisti gradijo kolektivno zavest. Preko tega lahko spreminjam svet. V to tudi vlagam kot koreograf, pedagog. Želim, da se plesalec razvije v močno osebnost. Svojim učencem vedno razlagam: »Work with what you've got!« ali »Delaj s tistim, kar imaš, kar ti je dano!« Ker sem začela pozno, sem bila vedno odklon – pri šestnajstih letih sem plesala z osemletniki. To je bila moja specifika, na začetku mi je bilo zaradi tega težko.«
Verjetno ravno zaradi svoje specifične poti danes znaš nagovarjati tako širok spekter ljudi.
Vita: »Ko gledam na svojo pot, ki je bila tako drugačna od običajne, se včasih ustavim ob misli, ali morda s tem ne kradem sanj nekoga drugega. Ampak vedno znova pridem do zaključka, da je bila ta pot dobra – ubrala sem svojo pot, čeprav sem bila izven vseh kalupov. Morda se tudi zato poleg profesionalnih plesalcev, ki jih učim na umetniški gimnaziji, tako rada ukvarjam z amaterji. Pri profesionalcih je izziv v tem, ali jih boš nadkrilil, ne zgodijo pa še čustveni premiki, ni istega odziva. Prav to razvijam pri svojih plesalcih in to jih pritegne. Zanimivo je, da ure sodobnega plesa poiščejo zelo različni ljudje. Mislim si, če nas je nekdo že poiskal, pa nikoli nismo bili in ne bomo 'mainstream', potem mu je v življenju nekaj manjkalo – mogoče se ne strinja s sistemom ali pa si želi razgibati glavo, ne le telesa.«
Če ne gre le za telo, potem je to težko le rekreacija …
Vita: »Težek del mojih ur je prav to, da glave ne moreš izklopiti. Človek je več kot telo – je glava, duša, srce. To sodobni ples zares omogoča. Zanimivo je opazovati plesalce na prvih urah, ko jih postavim na vse štiri in se pojavi močno nelagodje. Gre za občutek, ki ga v plesu niso vajeni. Moj namen je, da se vsak človek, ki pleše pri meni, vzljubi, tudi če pride z nekimi šibkostmi. Pri predstavah pa imam ljudi, ki so fizično in psihično sposobni, pravim, da so polprofesionalci. Včasih se zgodi, da se ustrašim in vprašam, ali je to, kar delam z njimi, prav. Ampak o vsem se pogovarjamo, čutijo neko isto usmeritev, poskušam jih ne posiljevati in poudarjam, da moj način ni edini legitimni, je pa moj lasten.« (Se nadaljuje …)