Franja spomenik človečnosti in solidarnosti

Osnovno sporočilo bolnišnice Franje tudi po obnovi ostaja spomin na človeško plemenitost, solidarnost, humanost in ljubezen do domovine, sta bila soglasna gosta tokratne Glasove preje Ivana Leskovec in Samo Bevk.

Partizanska bolnišnica Franja, ki jo je pred dvema letoma in pol uničila katastrofalna povodenj, je zdaj znova odprla vrata obiskovalcem. O njeni obnovi in prihodnosti sta na Glasovi preji v galeriji Krvina spregovorila direktorica Mestnega muzeja Idrija Ivana Leskovec ter muzealec in državnozborski poslanec Samo Bevk, s katerima se je pogovarjal publicist Miha Naglič. Ob pogledu na prazno grapo po povodnji, je priznala Ivana Leskovec, ni bila nič kaj preveč optimistična glede možne obnove Franje. Bolj odločen je bil Samo Bevk, ki je že takoj napovedal, da jo bodo v dveh letih in pol postavili nazaj, kar se je tudi zgodilo. Ob tem je bilo zelo pomembno, je še dodal, da so se že takrat, ko je vlada v Železnikih sprejela sklep o obnovi po poplavah, dogovorili, da pri tej zadevi ne bodo politizirali. Kljub temu je prišlo do dveh poskusov politizacije, ki pa v javnosti nista bila deležna velikega odmeva.

Tako Ivana Leskovec kot Samo Bevk sta se strinjala, da je bilo kljub trem različnim predlogom glede obnove edino prav, da so bolnišnico Franjo postavili na novo. »V muzeju morajo govoriti predmeti, v primeru Franje barake, operacijske mize, postelje. Človeška beseda tega ne more nadomestiti,« je poudarila Ivana Leskovec. Žal pa ne bodo »govorili« originalni predmeti, saj jih je večino odplavila voda, je še opozorila. »Od 797 predmetov se jih je ohranilo zgolj 225, od tega so številni poškodovani do nerazpoznavnosti. Ti bodo namenjeni drugačni predstavitvi. Franja namreč potrebuje informacijski center blizu vhoda, ki bo namenjen tudi tistim, ki poti do barak ne zmorejo več,« je razložila Ivana Leskovec. Obenem bodo imeli tako priložnost prikazati tudi širšo zgodovino bolnišnice, kot je zgolj ta, ki jo lahko izpovejo skozi barake. »Franja ni samo teh štirinajst barak, ampak cel kompleks, ki je segal do severnega obrobja Jelovice, je sistem zbiranja hrane in zdravil,« je poudarila Ivana Leskovec in dodala, da je bila Gorenjska pomembno zaledje tako za bolnišnico Franjo kot Pavlo pri preskrbi zdravil in sanitetnega materiala.

Bolnišnica Franja je že kmalu po tistem, ko so jo zapustili zadnji ranjenci in osebje, začela postajati to, kar je še danes, spomenik in muzej. »Takrat so Janezu Peternelju, kmetu, ki je ustanovitelju bolnišnice Viktorju Volčjaku pokazal to sotesko, poslali dopis, v katerem so ga zaprosili, da prevzame odgovornost za ohranitev te postojanke, obenem pa so mu zagrozili, da bo sicer odgovarjal,« je pojasnil Samo Bevk. V začetku julija so se v spominsko knjigo začeli vpisovati prvi obiskovalci, tako da so jih že do konca leta 1945 našteli 493. Zadnja leta je Franjo obiskalo okrog 25 tisoč ljudi na leto, od tega okrog trideset odstotkov tujcev. Največ obiskovalcev so našteli konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je Franjo obiskalo tudi do 70 tisoč ljudi. »Ganljivo je brati vtise iz spominskih knjig, sploh iz časov, ko se še nismo zavedali, kaj Franja v resnici pomeni, in sicer, da je to res edinstven spomenik. Že sama narava, divja in težko dostopna, naredi vtis.« Zato je še toliko bolj neverjetno, da so med vojno uspeli v enem letu in pol v tej soteski postaviti štirinajst barak, kar jim je celo zdaj komaj uspelo, ob vsej mehanizaciji, ki je danes na voljo, je med drugim razmišljala Ivana Leskovec. Samo Bevk se je ob tem spomnil znamenitega obiska glavnega partizanskega zdravnika celotnega narodnoosvobodilnega boja v Jugoslaviji Gojka Nikoliša, in sicer maja 1946. »Bil je zraven tako pri Igmanskem maršu kot bitkah na Neretvi in Sutjeski ter desantu na Drvar, tako da je lahko najbolje ocenil pomen te bolnišnice. Tudi on je že takrat napisal, da je treba storiti vse, da se ta spomenik ohrani,« je dejal Bevk.

V poplavah leta 2007 bolnišnica ni bila prvič poškodovana. Kot je spomnil Miha Naglič, jo je že leta 1952 ogrozil snežni plaz, leta 1989 pa se je nanjo usul kamnit plaz. Zato se je vprašal, ali jo je ob tako veliki izpostavljenosti naravnim nesrečam sploh smiselno obnavljati. Samo Bevk je pojasnil, da so se nevarnosti naraslega potoka zavedali že ob sami gradnji med vojno. Poudaril je, da so bolnišnico ves čas obnavljali, v začetku osemdesetih let se je v obnovo vključila tudi stroka. »Med drugim so uredili varovalne mreže, tako da se je varnost iz desetletja v desetletje izboljševala.« Kljub temu barakam zadnja povodenj ni prizanesla. »Oskrbnik me je poklical, da Franje ni več in da so barake plavale po vodi kot vžigalične škatlice,« je razložila Ivana Leskovec in priznala, da ni čisto verjela, dokler ni sama videla kupa desk, ki so bile včasih barake. Kljub temu da je bila povsem uničena, pa to ni vplivalo na prizadevanja za vpis bolnišnice Franje na Unescov seznam svetovne dediščine. »Iz druge svetovne vojne sta na tem seznamu le še dva spomenika, taborišče Auschwitz in Hirošima,« je pojasnil Bevk in dodal, da so v nasprotju z omenjenima dvema spomenikoma želeli poudariti prav humano sporočilo, ki ga nosi bolnišnica Franja. Ob obnovi so po besedah Ivane Leskovec Franjo obiskali tudi trije strokovnjaki iz organizacije Icomos, ki ocenjuje spomenike, ki kandidirajo za vpis na Unescov seznam. »Tudi oni so svetovali, da Franje ne umaknemo s poskusnega seznama, saj ne gre zgolj za materialne vrednote, ampak se upošteva tudi vsebina in sporočilnost spomenika. Tudi most v Mostarju je bil na ta seznam vpisan šele po obnovi,« je razložila.

V pogovoru pa so se med drugim dotaknili tudi temne strani Franje, kot se je izrazil Samo Bevk, in sicer procesov proti ustanovitelju bolnišnice Viktorju Volčjaku in zdravnici Franji Bojc Bidovec. Poklicana sta bila namreč pred sodišče, ki je delovalo pri 9. korpusu, saj so jima očitali malomarnost pri delu in neenako obravnavo bolnikov. »Odločilno v tem procesu je bilo strokovno mnenje dr. Bogdana Breclja, namestnika vodje sanitetnega oddelka pri glavnem štabu, ki je zapisal, da v nobenem primeru ni mogel odkriti kake malomarnosti v strokovnem smislu oziroma da je imel nasprotno vtis izredne vestnosti in celo pedantnosti v strokovnem delu Viktorja Volčjaka,« je pojasnil Samo Bevk. Podobno so kot neutemeljene zavrnili tudi vse obtožbe proti Franji Bojc Bidovec. To temno plat iz zgodovine bolnišnice po novem predstavljajo v eni od barak, kjer je bila soba politkomisarja, saj je od tam prišlo to zlo, kot se je izrazila Ivana Leskovec. Ob obnovi, je še pojasnila, so namreč objektom želeli dati tudi osebno noto, tako da so v vsaki od barak poiskali izpoved ranjenca ali člana osebja, da bi tudi na ta način pokazali, kaj se je takrat dogajalo in kako so doživljali težke medvojne razmere.