Slovenija tvega vse, Hrvaška nič

Prvak opozicije Janez Janša o arbitražnem sporazumu

Zakaj je po vašem mnenju arbitražni sporazum slab in bi ga bilo treba zavrniti?

»Ker nam nič ne daje, ampak le jemlje. Slovenija ima danes mejo, dogovorjeno nekaj dni pred osamosvojitvijo in nato potrjeno v ustavnih aktih obeh držav, Slovenije in Hrvaške. Leta 1991 je bilo nesporno, da ima Slovenija celoten Piranski zaliv in teritorialni izhod v mednarodne vode, nihče na Hrvaškem ni temu nasprotoval, in tega stanja naša država ne bi smela ogroziti z nobenim sporazumom. Arbitražni sporazum pa to, kar že imamo, postavlja pod vprašaj. Slovenija z njim tvega vse, Hrvaška nič. Z njim lahko le izgubimo. Za Slovenijo ni pomemben le stik, temveč teritorialni izhod, kot ga je imela v času osamosvajanja. Ta izhod in pomorski status pa je Slovenija ob razmejitvi med Jugoslavijo in Italijo po drugi svetovni vojni drago plačala z izgubo Trsta, Gorice, Beneške Slovenije, obale med Tržičem in Trstom ter 135.000 našimi rojaki, ki so ostali v Italiji. Na račun Slovencev je Hrvaška takrat dobila Dalmacijo z otoki, Reko in Istro, ki nikoli prej v zgodovini ni bila v celoti njena. Bil sem član delegacije vodstva Republike Slovenije, ki se je nekaj dni pred osamosvojitvijo usklajevala s Hrvaško o tem, kako v osamosvojitvene akte zapisati rešitev mejnega vprašanja, in jasno je bilo, da na kopenski meji v kratkem času do osamosvojitve ni možno povsod natančno določiti niti mikrolokacij potencialnih mejnih prehodov, zato smo se uskladili, da državi teh ne bosta postavljali, ampak le začasne kontrolne točke. Situacija je bila torej obratna od današnje, ko se kot ključni problem postavlja meja na morju. Ta takrat sploh ni bila sporna, nihče na slovenski strani ni niti pomislil, da bi bil naš teritorialni izhod v mednarodne vode vprašljiv, in nihče na hrvaški strani ni tega postavljal pod vprašaj. Blokada Hrvaške za uresničevanje naše pravice do morja se je začela šele po letu 1991, po osamosvojitvi obeh držav, potem ko je v hrvaški politiki prevladala smer, ki se je tudi dogovarjala z Miloševićem o delitvi Bosne in ki si je predstavljala Hrvaško kot nekakšno regionalno silo. Šele takrat je Hrvaška začela blokirati slovensko pravico do teritorialnega izhoda v mednarodne vode, šele tedaj so Hrvati Piranskemu zalivu začeli praviti Savudrijska vala, vendar tega Slovenija ni nikoli uradno priznala. Z arbitražnim sporazumom pa se zdaj pravica, zavarovana s temeljno ustavno listino in zakoni, postavlja pod vprašaj in Slovenija se z njim izpostavlja velikemu tveganju.«

Na kakšnih argumentih so utemeljena razmišljanja, da bo Slovenija po tem sporazumu izgubila dostop do odprtega morja?

»Ker je sporazum napisan tako, da arbitri mejo na kopnem in na morju določijo samo po mednarodnem pravu. Le pri določitvi stika Slovenije z odprtim morjem se po tem sporazumu poleg mednarodnega prava, ki je tudi pri stiku navedeno kot prvi kriterij, upoštevajo še dobrososedski odnosi in druge okoliščine. Meja sama pa le po mednarodnem pravu, in to na kopnem in na morju. Že to, da se o kopenski meji odloča samo po mednarodnem pravu, je velika napaka. Arbitri, samo pet jih bo, zagotovo ne bodo hodili po 600 km dolgi meji, marveč bodo gledali zemljevide s katastri, katastrska meja pa ni v prid Sloveniji. Še posebej je v našo škodo ob Muri pri Hotizi. Pri morju pa je napaka s podpisom tega sporazuma strateška. Katerakoli slovenska vlada doslej bi lahko podpisala tak sporazum, če bi bila pripravljena kapitulirati v tej točki, saj je Hrvaška od nekdaj zahtevala, da se meja določa zgolj po mednarodnem pravu. In v zameno za pristanek Slovenije na to njihovo zahtevo je bila vedno pripravljena omogočiti karseda liberalen stik Slovenije z odprtim morjem. Seveda pa to ni teritorialen ali lastniški izhod po naši parceli do javne ceste, ampak zgolj neke vrste služnostna pot. V vsakem primeru manj od tega, kar smo imeli ob osamosvojitvi.«

Koalicija vam očita, da sami niste ponudili boljše alternative in da je rešitev iz dogovora Janša - Sanader na Bledu še manj ugodna. Kako to komentirate?

»Če bi ti očitki držali, bi bil danes na referendumu blejski sporazum, torej sporazum Janša-Sanader, in ne sporazum Pahor-Kosorjeva. Na Bledu ni bil sklenjen noben sporazum, niti skupne izjave ni bilo možno uskladiti, ker Hrvaška ni pristala na odločanje po načelu zunanje pravičnosti, to pa je bil kriterij, ki je bil v Sloveniji skupno dogovorjen s takratno opozicijo. Tudi na predlog Pahorjeve stranke smo izoblikovali soglasje, da je za Slovenijo sprejemljivo odločanje pred haaškim sodiščem, vendar ne po mednarodnem pravu, temveč izven njega, po načelu zunanje pravičnosti 'ex aequo et bono', ki ga neposredno predvideva 38. člen statuta haaškega sodišča. Pri pripravi stališč je neposredno sodeloval dr. Patrick Vlačič, danes minister v Pahorjevi vladi, njegova stranka ga je enotno zagovarjala, podprle so ga tudi druge in s tem pogajalskim izhodiščem sem šel na Bled. Hrvaška na ta pogoj ni pristala, zato smo se dogovorili le, da se oblikujejo pogajalske skupine, ki bodo skušale uskladiti besedilo sporazuma za Haag ali kakšno drugo mednarodno instanco. Bile so ustanovljene, v Sloveniji je v njih sodelovala tudi vsa takratna opozicija in iskale so se rešitve. Prepričan sem, da bi jih v času, ko bi imela Hrvaška pred seboj dve zelo jasni alternativi, ali vstop v EU in pristanek na zunanjo pravičnost ali pa zamude, tudi našle, če jih sedanja vlada ne bi razpustila, potegnila solistično potezo in podpisala sporazum, za katerega je slovenska javnost izvedela iz hrvaških medijev. S tem je Pahorjeva vlada razbila nacionalno enotnost, sprla Slovence in zdaj gremo sprti, razdeljeni, v reševanje problema, ki je strateškega pomena za Slovenijo in daleč presega pomen te ali katerekoli druge vlade.«

Kakšen bo po vašem mnenju rezultat referenduma? Kakšne posledice pričakujete?

»Če bo sporazum potrjen, je to dokončna odločitev. Popravnega izpita ne bo. Ponovila se bo tragedija iz leta 1920, ko smo za nekaj tisoč glasov izgubili večji del Koroške s Celovcem oziroma 11 odstotkov takratnega prebivalstva in vitalni del ozemlja. Zavrnitev sporazuma pa je trenutno edina pot do pravične rešitve. Potem so možna nova pogajanja, nov pravičen dvostranski sporazum ali presoja po načelu zunanje pravičnosti. Hrvaška lahko izbira, Sloveniji se nič ne mudi in nobena nervoza ni potrebna. Če bodo oni blokirali naš teritorialni izhod na odprto morje, bomo mi čakali s potrditvijo njihovega članstva v EU.«