Kot lampijončki na novoletni jelki

Takega kiča pa še ne. Ukrajinska percepcija turizma je očitno zelo drugačna od naše.

Od takrat naprej, ko smo za skromen denarni prispevek z avtomobiloma mimo zapornice lahko zapeljali v peš cono in skozi množico ljudi mimo varnostnika zavili v samo naselje, smo se samo še čudili. Kaj takega človek res ne vidi vsak dan. Naselje, ki se očitno imenuje Dom Pavlovih, je skupek nekakšnih eno oziroma dvonadstropnih »vrstnih blokov« različnih barv in arhitekturnih oblik. Pod svoje okrilje nas je vzel eden od fantov z recepcije, očitno smo mu prirasli k srcu taki, kot smo bili v naših dveh »čudnih« avtomobilih, in nam priskrbel dve parkirni mesti prav pred našima sobama. V njegovi ukrajinščini ga sicer nismo ravno najbolj razumeli, ampak s trkanjem po prsih nam je dal vedeti, da je on to storil posebej za nas, saj je parkirišče sicer izven naselja. Preko mostička smo se povzpeli do naših sob. Pod mostičkom je namreč speljan tri metre širok kanal, po katerem plavajo labodi in račke. V zelenem grmičevju ob kanalu in na otočkih sredi njega ni manjkalo palčkov, gobic, srnic, delfinčkov in ribic, celo amfor in kitajskih vaz ter manjših kipcev … skratka cenene plastične in kamnite šare z vseh vetrov. Z očmi smo potovali s Kitajske preko Grčije v pravljico Janko in Metka. Bilo je pisano, kot je bilo najbrž v starodavnem Babilonu, česar pa sicer ne morem z gotovostjo potrditi, ker me takrat še ni bilo. Sedeli smo na terasi pred sobama, se zadovoljni, ker imamo postelje, smejali samemu sebi in gledali na glavno promenado, po kateri so se sprehajali gostje naselja in se na veliko fotografirali pred obema spačkoma, ki sta postala pravi medijski zvezdi.

Opomogli smo se od prvega presenečenja in šli na sprehod sto, dvesto metrov naprej do restavracije, kjer se je trlo ljudi. Za telo so skrbele polne mize hrane in pijače, za duha pa prelestna »šlager pevaljka«. Nasproti restavracije je v kompleksu nekaj trgovinic, nekaj terarijev, v njih pa neke pitonaste kače in raznovrstni kuščarji ter mali krokodili. Po naselju se vseskozi sprehajajo varnostniki in policisti. Zadnji šok nas je zadel, ko smo se že v temi vrnili na »našo teraso« in se je kar naenkrat vse razsvetlilo. Šele takrat smo ugotovili, da je vse prepredeno z lučkami, mostiči, ograje, drevesa, vse je sijalo … Počutili smo se kot lampijončki na razsvetljeni novoletni jelki. Las Vegas, v bistvu pa totalen kič. O sobah pa naslednjič.