Prevelike besede

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 28. maj 2010 / 06:00

V medijih smo pred referendumom o sporazumu s Hrvaško deležni prave poplave različnih mnenj, od najvišjih politikov in razumnikov do anonimnežev, ki svoj žolč razlivajo na spletnih straneh. A žal me nič od tega ni zares prepričalo. Še najbolj tehtna se mi zdi izjava mojega prijatelja, izrečena v zasebnem pogovoru. Je izrazit tradicionalist in zato tudi voli bolj »desno« (konservativno), to pot pa se je odločil, da na referendum sploh ne bo šel. Jezi ga, ker se je vse skupaj sprevrglo v odločanje o tem, »katera najlepša v deželi je tej« – podoba Pahorja ali Janše? Na referendumu se ne bomo izrekali o sporazumu s Hrvaško, temveč predvsem o tem, koga od politikov, ki navijajo za ali proti, podpiramo. O strankah in politikih pa glasujemo na volitvah, ne na referendumih, na katerih se državljane sprašuje po njihovem glasu v nekem konkretnem vprašanju …

Sam sem upal, da me bodo iz zadrege rešili trije razumni možje, ki jih vse tri zelo cenim: France Bučar, Tine Hribar in Boris Pahor. A me niso. Da gre pri vsem skupaj za »akt kolaboracije z okupatorjem« - to so prehude in prevelike besede. Tako jih je komentiral tudi Bogdan Osolnik, prvi urednik Gorenjskega glasa, na nedavni Glasovi preji. Bil je med tistimi, ki so v letih 1941-45 sami doživeli »pravo« okupacijo in »pravo« kolaboracijo in najbolje vedo, kakšna je razlika. Pretirava tudi poslanec Branko Grims, ki je pred dnevi na seji parlamentarnega odbora za zunanjo politiko (25. maja), tistim, ki so za sporazum, očital »veleizdajo«. Lepo vas prosim! Veleizdajalec je bil general Leon Rupnik, ki je v letih pred 2. sv. vojno utrjeval zahodno mejo Kraljevine Jugoslavije, že nekaj let po njeni kapitulaciji pa je od okupatorja prostovoljno sprejel položaj ljubljanskega župana in pozneje še poveljnika slovenskega domobranstva. To je kolaboracija z okupatorjem in veleizdaja, ne pa poskus, da se s pomočjo mednarodne arbitraže trajno uredijo odnosi med sosednjima državama. Meja med njima je bila določena po zmagi nad okupatorjem, s katerim je kolaboriral Rupnik. Žal na Dragonji in ne na Mirni, kot bi bilo takrat mogoče in bolj pravično. A to je zamujena priložnost in preteklost, ki je ni mogoče popraviti. Izhodišče za nas je stanje na dan 25. junija 1991, ki pa ima to pomanjkljivost, da morska meja med slovensko in hrvaško republiko v jugoslovanski federaciji ni bila natančno določena, »morje Adrijansko« je bilo jugoslovansko, od nas vseh. Zdaj je treba to mejo določiti tako, da bo imela Republika Slovenija zagotovljen »teritorialni stik z odprtim morjem«, da bomo še naprej pomorski in ne le obmorski narod.

Zgodovinar Jože Pirjevec pravi, da imamo štiri možnosti: vojno, diplomatsko rešitev, status quo in arbitražo. Vojaški napad na sosednjo državo ni mogoč, v tem se menda celo vsi strinjamo? Za rešitev, ki bi jo našli diplomaciji obeh držav, smo imeli devetnajst let časa, a ni šlo; našla sta jo premiera Drnovšek in Račan, a so bili v hrvaškem saboru proti. In kdo si želi, da ostane tako, kot je – neurejeni odnosi, vedno novi spori, ki lahko pripeljejo tudi do česa hujšega? Bojim se, da so tako pri nas kot na hrvaški strani tudi taki, ki jim ustreza prav takšni status quo, saj lahko dobro funkcionirajo le v izrednih razmerah, v njih se počutijo kot ribe v morju, ne glede na mejo na površju in v globinah. Sam se vse bolj nagibam k tistim, ki so kljub vsemu za sporazum, čeprav je arbitražni. Tudi slovenski interes je, da Hrvaška vstopi v EU, takrat meje ne bodo tako pomembne in jih bomo lahko prosto prestopali tako po kopnem kot po morju. So tudi to prevelike besede?