Gorenjski glas brali že med vojno

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / nedelja, 23. maj 2010 / 06:00

Na svoj devetdeseti rojstni dan je bil gost Glasove preje Bogdan Osolnik. Med vojno je leta 1944 uredil tri številke Gorenjskega glasa, ki je izhajal po odločitvi pokrajinskega odbora Osvobodilne fronte.

Bogdan Osolnik je zanimiv sogovornik z bogatimi življenjskimi izkušnjami. Bil je medvojni urednik Gorenjskega glasa, povojni novinar in urednik, diplomat, direktor Inštituta za zgodovino delavskega gibanja, eden od ustanoviteljev novinarske katedre na Fakulteti za družbene vede, ustavni sodnik. Je avtor več knjig, njegova Z ljubeznijo skozi kruti čas ravno sedaj doživlja ponatis. Udeleženci Glasove preje smo z zanimanjem srkali drobce iz njegovega življenja in razmišljanja o aktualnih družbenih razmerah.

Gorenjski glas v vojnih razmerah

Bogdan Osolnik je na Gorenjsko prišel leta 1944 peš iz Bele krajine. »Ob prihodu sem bil najprej imenovan za namestnika oblastnega komiteja partije, ki je bilo najvišje politično telo na Gorenjskem. Pozneje smo na velikem zboru aktivistov na Jelovici ustanovili pokrajinski odbor OF, postal sem sekretar odbora in začutil sem potrebo po množičnem informiranju o takratnih razmerah. V Evropi so se tedaj dogajale usodne stvari, ki so nakazovale, da se tretjemu rajhu bliža konec. Na Gorenjskem pa je bila okupatorjeva moč še tako močna, da so bile možnosti za obveščanje prebivalstva omejene,« se je začetkov svojega urednikovanja spomnil Bogdan Osolnik. Tito je takrat izdal odlok o amnestiji, ki je pozival vse, ki so se znašli v tujih enotah in niso imeli nad seboj kakšnih težkih del, naj se pridružijo partizanski vojski. Pozival je k splošni mobilizaciji, rok je bil 15. september. »Spominjam se, da je iz gorenjskih mest takrat prišlo v partizane več kot dva tisoč ljudi,« je povedal Osolnik. Medvojni Gorenjski glas je pozival ljudi k enotnosti, k združitvi naporov za zmago v osvobodilni vojni, je dejal sogovornik, poleg tega pa je tudi napovedoval, da bo do konca vojne še veliko hudega. Kljub skromnim razmeram, v katerih je bilo težko priti do papirja in ko so spretni tehniki kar sami sestavljali tiskarske stroje, je bilo partizansko tiskarstvo pravi čudež, je menil takratni urednik Gorenjskega glasa. Takratni izvodi časopisa so se lahko merili s tistimi po vojni. Izpraševalec na Glasovi preji Miha Naglič je iz sogovornika izvabil tudi takšne zanimivosti, kot je bilo denimo tiskanje Prešernove Zdravljice v partizanski tiskarni, ali pa tiskanje Borovih Nininih pesmi, za kar se je Bogdan Osolnik kot uslugo prijatelju še posebej zavzel. Pesmi so bile tiskane v visoki nakladi štiri tisoč izvodov, toda skrito tiskarno v Poljanski dolini so Nemci odkrili in jo zažgali, z njo pa tudi vso naklado Borovih pesmi, razen nekaj izvodov, ki jih je tiskar France Boštjančič Boš nesel pokazat na pokrajinski odbor. Danes so ohranjeni trije, enega kot velik zaklad hrani tudi Bogdan Osolnik.

Sogovornika sta se na Glasovi preji dotaknila tudi obdobja takoj po vojni, ko je bil Bogdan Osolnik kot dopisnik jugoslovanske agencije Tanjug poslan na avstrijsko Koroško, ob tem pa je tam deloval tudi kot predstavnik OF, ko si je Jugoslavija prizadevala za ureditev mejnega in manjšinskega vprašanja s severno sosedo. Avstrijci so odbili naše zahteve v zvezi z manjšino, naša država je pri tem zaman računala na pomoč Sovjetske zveze, Osolnik pa je razočaran odhajal s te dolžnosti. Kmalu potem se je pojavil spor Jugoslavije in Sovjetske zveze ob Informbiroju. V tem času je bil Bogdan Osolnik urednik radia Jugoslavija, prek katerega je tedaj potekala »vojna v etru«. Osolnik je tedaj vztrajal, da sovjetske razmere prikažejo skozi resne študije, ki bodo poslušalcem dale vedeti, da je stalinizem daleč od marksizma. Bili so zelo poslušana radijska postaja na kratkih valovih, njihove oddaje so v več jezikih prenašale tudi postaje na srednjih valovih. Bogdan Osolnik se je na Glasovi preji še enkrat vrnil k vprašanju Avstrije in njihovi državni pogodbi, ki ravno maja praznuje obletnico. Na diplomatski misiji v Moskvi je bil v času, ko so se Sovjeti slednjič odločili, da podpišejo avstrijsko državno pogodbo, s čimer so prej dolgo odlašali.

Kardelj, Tito, Kocbek

Na Glasovi preji pa je bila ob okroglih obletnicah beseda o treh političnih osebnostih polpretekle zgodovine. O Edvardu Kardelju kot tvorcu samoupravnega socializma je Osolnik dejal, da nas ne sme biti sram tega tipa socializma, s katerim smo iskali humane in demokratične rešitve družbenih odnosov. Kardelj je bil velik mislec in odličen organizator, a po Osolnikovem mnenju se je preveč zanašal na regulativo in potem so bile nekatere njegove rešitve neživljenjske, denimo samoupravno sporazumevanje. O Titu, ki ga danes mnogi ocenjujejo kot negativno osebnost, pa meni, da bo zgodovina dala pravi odgovor. »Vsi tisti državniki, ki so prišli na njegov pogreb, niso mogli biti tako neobveščeni, da ne bi imeli dovolj razloga, da izrazijo Titu zadnje spoštovanje,« je dejal sogovornik. O Edvardu Kocbeku pa je poudaril manj znano dimenzijo. Kot prepričan kristjan je Kocbek od katoliške cerkve pričakoval, da bo podprla delavsko gibanje. Že v Premišljevanjih o Španiji je načel razpravo, zakaj se cerkev veže na veleposestnike in izkoriščevalce, ko pa je leta 1945 odgovor pričakoval od Vatikana, se je iz Rima vrnil hudo razočaran. Spregovorila sta tudi o Kocbekovem razkritju poboja domobrancev, objavljenem leta 1975. Osolnik je dejal, da je vir vsega zla vojna, brez nje ne bi bilo ne partizanstva ne domobranstva, nobenega od dejanj ni mogoče izvzeti iz celote in ga podvreči razsoji po sodobnih razmerah. Povojne poboje so obsodili tudi v Zvezi borcev, je dejal, ob pozivih k narodni spravi pa so v tej organizaciji govorili o potrebi po družbeni pomiritvi. »Borci smo prvi za to, da se razčisti vprašanje odgovornosti za ta dejanja,« je dejal Osolnik. »Tudi zato, ker po krivici pripisujejo odgovornost zanje narodnoosvobodilnemu gibanju, želimo, da se te stvari razjasnijo in se ne uporabljajo več za dnevno politične cilje.« Meni tudi, da bi na taka vprašanja lahko iskali odgovore v arhivih JLA. Sogovornik pa se je izognil odgovoru na vprašanje, kako se bo opredelil na referendumu o arbitražnem sporazumu. »Zame ni vprašanje za ali proti arbitražnemu sporazumu, pač pa, ali želimo, da Slovenija in Hrvaška vzpostavita prijateljske odnose, koristne za obe državi, ali pa smo za zaostrovanje in za to, da bodo nekateri svoje politične kariere gradili na razpihovanju nesoglasij ob nerešenih mejnih vprašanjih.«