Izgubili kamp, dobili "Las Vegas"

Našli smo kamp, ki ga ni bilo več in smo bili žalostni, potem pa smo se lahko vseeno veselili.

Še »hišno« številko 307 poiščemo, pa bomo v kampu, sem zapisal v zadnjem nadaljevanju. Številko smo v kakem »šestnajstem poskusu« in vožnji gor in dol po široki aleji le našli, o kampu pa niti duha niti sluha. Na ograji je visela le še polomljena tabla z napisom v cirilici, značilnih ruskih »grabl'cah«, KEMPING DELFIN. Na vhodnih vratih je sedel tip s pištolo za pasom, ki je očitno varoval. Žal ne recepcije kampa. To je bil za nas vsekakor hladen tuš. Sesedli smo se na pločnik in kakšnih deset minut nismo vedeli, ali bi se na glas zjokali ali samo potiho, vsak pri sebi, preklinjali čez vse smole tistega dneva. Nič. Kot vedno je tudi tokrat zmagala naša psihična vzdržljivost in smo začeli razmišljati, ali naj gremo naprej ob obali in poiščemo kaj primernega za kampiranje ali pa se raje vrnemo v center mesta in poiščemo kakšne sobe oziroma hostel, kajti hoteli so v Odesi menda precej dragi. Drugi kamp, ki naj bi bil v naslednjem mestu (če sploh), pa je bil občutno predaleč, saj se je ura nagibala že na deveto zvečer.

Čez kake pol ure, očitno smo bili videti zelo nesrečni, je pristopila punca, ki je sedela tam zraven v majhni hišici in s tipom očitno varovala večje parkirišče z rabljenimi avtomobili. Vprašala je, ali imamo probleme, pa smo ji razložili, kaj da nas žre. Napoti nas v nek, kot je rekla, ne ravno hotel, da pa je to solidno in poceni prenočišče imenovano Dom Pavlovih, ali nekaj takega. Takrat se nam je zdela kot angel ali kot je v slogu Jana Plestenjaka razmišljala Darja, v pol ure »od pekla do raja«. Naša nova »destinacija« je bila spet nekoliko dlje, kot je bilo povedano, a vseeno se zapodimo v neko peš cono v smeri obale, od koder nam nasproti prihajajo trume ljudi, po njihovi opremi sodeč, s plaže. Z Aljažem greva takoj v akcijo vprašat na recepcijo, kako in kaj. Tudi tam je bila gneča za umret. Najprej sva izvedela, da je precej polno, a so nama kljub temu namenili dve sobi, vsako po 30 evrov na noč. Hkrati so nama še povedali, kje lahko zamenjava evre v njihovo valuto »grivkote«, kot smo jih imenovali mi, sicer pa hrivinja ali grivnja. Naših 100 je navrglo njihovih 1060. Vrnila sva se nazaj, plačala sobi za dva dni vnaprej in se veselo prismejala k puncam, ki so naju že celo večnost čakale v avtomobilih. Odtlej naprej smo tisti večer imeli le še velike oči in usta … Welcome to »Las Vegas«.