Na treningu v Braziliji

Konec aprila se mi je kot odbojkarici na mivki uresničila velika želja. Odšla sem v Brazilijo, kjer sem trenirala pod strokovnim vodstvom brazilskih trenerjev. Trenirati odbojko na mivki v Braziliji je nekaj, kar si želi vsak, ki ima rad ta šport in ki si želi biti uspešen v njem, saj so Brazilci znani kot najboljši v odbojki na mivki na svetu.

V Braziliji sem bila dva tedna, živeli smo v Fortalezi, ki je peto največje mesto in ima 2,5 milijona prebivalcev. Mesto je zelo lepo, dolge peščene plaže, posejane s palmami, so res čudovite, vendar pa je to samo ena plat, saj tam vlada res velika revščina, ki si je pri nas ne znamo predstavljati. Nastanjena sem bila pri prijatelju, brazilskem igralcu, ki me je tudi ves čas spremljal in mi pomagal pri komunikaciji. Tam skoraj nihče ne govori angleško, prav tako angleško ni govoril nobeden od mojih trenerjev, tako da je bila komunikacija na začetku kar malce hecna. Na srečo sem se v dveh tednih malo naučila portugalsko, tako da smo se na koncu že kar dobro sporazumevali.

Treningi so bili zame sprva precej naporni, saj nisem bila navajena toliko trenirati. Trenirala sem od dva- do trikrat na dan, en trening je bil vedno z žogo, potem pa še fitnes in fizična moč na mivki. Preglavice so mi delale tudi visoke temperature, čez dan je bilo malo čez 30 stopinj, ter zelo vroča mivka. Tamkajšnji igralci so tega vajeni in tudi jaz sem se hitro prilagodila na te razmere. V Braziliji je način treniranja in igranja odbojke zelo drugačen. Oni živijo z odbojko, vse se vrti okrog tega športa, in vse je podrejeno samo treningu. Odbojka je na prvem mestu, in če si odbojkar, te vsi gledajo s spoštovanjem. Igralci večji del svojega vsakdana preživijo na mivki, medtem ko je pri nas odbojka še vedno na zelo amaterski ravni in večini igralcev predstavlja hobi. Tudi treningi so organizirani zelo dobro, saj je poleg trenerja še nekaj pomočnikov, ki pobirajo žoge, ravnajo igrišče in podobno. Razlika med slovenskimi in brazilskimi igralci je tudi v tem, da oni celo leto trenirajo na mivki, medtem ko smo v Sloveniji omejeni le na štiri mesece. Zato se poznajo določene razlike, posebej v sami tehniki igranja, ki jo imamo mi iz dvoranske odbojke. Naučila sem se kar nekaj novih taktičnih in tehničnih elementov. Dogodek, ki pa mi je najbolj ostal v spominu in ga verjetno nikoli ne bom pozabila, pa je, da sem spoznala najboljšega igralca na svetu in olimpijskega prvaka Ricarda, ki je treniral na sosednjem igrišču. To je bila zame posebna čast, saj ga občudujem, že odkar igram odbojko. Zadnji teden je kar nekaj odličnih igralcev pripotovalo na priprave v Fortalezo, kar je bila zame še posebej velika motivacija, trenirati in se družiti skupaj s tako uspešnimi športniki, saj si tudi sama želim postati tako dobra.

Izkušnja treninga v Braziliji je bila zelo koristna, saj sem se naučila veliko novih stvari, hkrati pa sem se za sodelovanje dogovorila z brazilsko igralko, s katero sva se že skupaj pripravljali na sezono, ki naju čaka v Sloveniji in tujini. V Slovenijo bo pripotovala malce kasneje, poleti pa bova skupaj vodili tudi šolo odbojke na mivki v Žirovnici in Tržiču.