Na robu sveta

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Odgovora na vprašanje, zakaj je Devica Marija za svoje prikazovanje in sporočila med vsemi kraji na Zemlji izbrala prav to – kot rečemo – Bogu za hrbtom trdo in revno hercegovsko dolino ter njene prebivalce, ostaja skrivnost. Neizpodbitno dejstvo pa je, da je Marija v to pozabljeno in zavrženo neugledno vasico Medžugorje, ki se zdi, da leži na robu sveta in katere ime pričuje o pokrajini, pogreznjeni v vznožje obrobnih gora, povabila milijone vernih Kristijanov; z vseh strani neba, vseh barv, vseh jezikov in vseh družbenih slojev. Prav o tem sem razmišljala, ko sem se utrujena sesedla pod mogočen bel križ. Objemala me je čutna tišina, blaženi mir in nebeška energija.

V svojo notranjost, v svojo božjo bit, sem se trudila shraniti vtise, čutenje in doživetje vsake postaje križevega pota. Vse to sem skušala strniti v večen spomin. Je navzočnost Božjega kraljestva na Zemlji, njegovo vsemogočno moč in neskončno energijo sploh mogoče opisati z navadno človekovo besedo in še bolj omejeno človekovo dojemanje nadnaravnih čudes? Vsaj na ravni moje razumne stopnje razvoja je to nemogoče. Verjamem pa, da je enako nemogoče vsakemu povprečnemu Zemljanu. Človekova bit je nezdružljiva enost gmotnega in čutnega, otipljivega in duhovnega.

Vendar. Naš duhovni vodja Peter je bil visoko nad vsakdanjostjo. In to je bilo tisto, za kar verjamem, da je bilo enkratno in neponovljivo. Verjamem, da ga je ob vsaki postaji križevega pota obsijal sveti Duh. Ali pa je nanj sijal kar vso pot. Ne morem dojeti niti verjeti, da je povedano in slišano izviralo iz človekovega sveta izkušenega in z razumom dojemljivega. Peter je dobesedno žarel in nas s tem svojim žarom osupel. Njegova pripoved nas je zalila kot izvir Žive vode.

Peter je umetnikovo skulpturo križevega pota iz preteklosti prestavil v sedanjost. Marijino in Kristusovo trpljenje je simbolno poistovetil z našim življenjem. Z našimi novimi in novimi zdrsi ter padci ter z našimi novimi in novimi vstajenji. Pri čemer nam je naš edini resnični ter popolni zgled vstajenja lahko le Jezus Kristus. Vstali od mrtvih. Naš Odrešenik. Vse drugo je laž. Privid, ki ne more biti niti dolgotrajen, še manj večen.

Začasnost in nepopolnost rodita strah in nezaupanje. Izmenjava vzponov in padcev, dobrega in zlega riše uroboros, večni krog, nekakšen »perpeto mobile«, iz katerega izhaja, da je konec dobrega začetek slabega in tako v nedogled. Izhoda pa brez brezpogojnega zaupanja in vere v Vsemogočnega, ni. Niti ga ne more biti. Tako pač deluje svet, ki ni nastal iz nič, ampak iz Boga. Ki je, se pravi Bog, vsaj po mojem omejenem in kot takem primitivnem dojemanju imaginarne ali, če hočete amorfne resničnosti logika: Vsemogočnosti, Večnosti, Vztrajnosti, Brezpogojnosti, Pravičnosti in Ljubezni. (Se nadaljuje.)