Kjer je volja ...

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / sreda, 19. maj 2010 / 06:00

... tam je pot, pravijo. Teh besed se spomnim na primer takrat, ko je toplo posteljo treba zamenjati z kolesarjenjem v vetru, mrazu in dežju.

Mi je treba tega? Ni mi treba, drži pa kot zalepljeno, da če je kaj volje v telesu, potem je tudi vstati iz nedrja tople postelje lahkota, da ne napišem užitek.

Užitek ja.

Mercatorjev kolesarski maraton je posvečen Mirku Krakarju in je poseben dogodek. Ne zato, ker je tovrstnih prireditev premalo na Gorenjskem, ampak zato, ker so združeni vsi tisti, ki jim je še mar za rekreacijo, gibanje ljudi. V teh časih je že skoraj nemogoče dobiti koga, ki bi finančno podprl dogodek, kaj šele, da bi kdo zastonj pomagal. Skoraj nemogoče pa še vedno ni nemogoče. Najboljši sosed in vsi drugi, ki še vedno verjamejo, da je bolje okoli sebe imeti zadovoljne ljudi kot pa zamorjene, je tudi letos na cesto spravilo veliko število kolesark in kolesarjev. Število bi bilo še podvojeno ali potrojeno, če bi bilo še vreme majsko in ne aprilsko ali oktobrsko. Pa vsemu navkljub so se zbrali tisti, ki pravijo, da je slabo vreme sestavni del kolesarstva. Tisti najmlajši, ki so se okoli Mercatorja podili za prvi Lumpijev pokal, se niti zmenili niso za vreme. Zdi se mi, da jih tudi, če bi deževalo in bi jih starši pustili na start, to ne bi niti malo motilo. Od Kranja do Jezerskega pelje cesta, ki je med gorenjskimi kolesarji ena najbolj priljubljenih. Četudi gre vseskozi navkreber, je tako. Gorenjci smo pač hribovci in bolj ko je strmo, bolj uživamo. No, vsaj med kolesarji to velja. Kolesarji vseh starosti v pisanih dresih na pisanih kolesih so poganjali pedala skozi dolino in verjetno se je marsikdo spomnil na Mirka. Jaz sem se, in kadar se spomnim nanj, pomislim, kam bi me gnalo, če bi imel njegovo življenjsko energijo? Kadarkoli sem se pogovarjal z njim, se mi je zdelo, da prekipeva od energije in od idej. Taki ljudje me fascinirajo, in če so še povezani s športom, me toliko bolj. Noben moj spomin nanj ni slab. No, mogoče eden. Nekoč je na Jezersko prišel deset sekund pred mano, potem pa je dejal, da sem odličen kolesar, saj me je komaj prehitel. Pa sem mu oprostil to "samohvalo", saj takemu človeku ne moreš zameriti ničesar. Nagrado za najstarejšega udeleženca je dobil kolesar letnik 1935, za najmlajšega pa 2002, potem veste, kako pisana druščina se je zbrala pri Planšarskem jezeru. Med zbranimi je bilo več olimpijcev kot pa izboru športnika leta, se mi zdi. Ženske so tudi vzele ta maraton za svojega. Verjetno zato, ker je med kolesarji dogovorjeno, da tista, ki pride do Jezerskega in nazaj, nekaj velja. Seveda, poleg kuhinjskih atributov.

V soboto imamo spet izziv! Ta je za moj okus najhujši v letošnji sezoni. Drugi vzpon na Jošta. Da, to je tisti vzpon, ki ga organizirajo študentje. Nikoli nisem rad rinil kolesa na Jošta. Pač nekaterih klancev ne maram, z nekaterimi se ne razumemo najbolje, zato se izogibamo drug drugega, če je le možno. A, če gre za izziv, ki ga pripravijo študentje, ne morem, da ne bi preizkusil svoje "hribolazniške" sposobnosti. Ne bom napisal, da priporočam ta vzpon, ker bi ne rad bil kriv za kakšno srčno kap. Lahko pa napišem, da je vsakdo odlično fizično pripravljen, kdor pririne kolo tja gor, tudi če petkrat vmes počije.