Odgovor: Tito in njegovo čaščenje

Več prispevkov g. Nagliča v zvezi s Titom me je spodbudilo k naslednjemu razmišljanju.

Titova senca me (je) spremlja(la) od mojega rojstva. Osnovnošolski »Za domovino s Titom naprej«, ko je v avtomobilu švignila mimo mene z zastavico v roki v »svojo vilo«, mi je sledila v vojski ob petju »Druže Tito, mi ti se kunemo«, nato ob krašenju prostorov za volitve samoupravnih organov in ob petju »Od Vardara pa do Triglava« na sindikalnih izletih. Postalo je samoumevno, da je Tito Jugoslavija, bratstvo in enotnost, vse in povsod. Takrat Ipavčeva pesem Slovenec sem ni bila zaželena. Ob njegovi smrti sem z otroki v nedokončani, s 'fabrškim' posojilom zgrajeni novi hiši, ob starem črno-belem televizorju prestrašen poslušal: umrl je tov. Tito. V tej Titovi eri sem poleg čakanja v vrsti za cement, skrivanja kave, Lego kock in črpalke za centralno pred cariniki, navajanja na par – nepar zaradi bencina za 10 let staro stoenko, še nekaj doštudiral ob delu, uganjal ples, petje in šport ter s tremi otroki šel na sindikalni dopust v Biograd. Kot samoupravljavec, sindikalist in član samoupravnih organov nisem »smel« govoriti o davkih, o varčevanju za pokojnino, brezposelnost pa je bila tako ali tako samo v kapitalizmu. Zrasel in odrasel sem v senci Titovega komunizma in kongresov, z avantgardo in njihovimi sovražniki in obiskovanju svete maše z vsemi zakramenti. Ob razmeroma slabi pokojnini, ko čakam na poslednji zakramental, pa se sprašujem, ali se je prispevek od mojega osebnega dohodka (ne plače) za SPIZ (ne ZPIZ) odpeljal z Modrim vlakom ali odplul z Galebom k neuvrščenim.

 

Tako približno, malo v prispodobah, je (bilo) »s temi stvarmi in mojo vlogo v njih«. Pa še kaj bi se našlo, zaradi katerega bi moral po mnenju kar številnih biti hvaležen za Titovo senco. Ne samo tistih, ki nis(m)o poznali temne strani sence, ampak tudi tistih, ki so zanjo vedeli in so jo skrivali. Tudi novinarji in mediji. N. pr. širša javnost ni vedela za študentske nemire v Ljubljani in Beogradu v 70. letih. Drugače pa smo bili kar mirni. Smo bili po današnjih kriterijih skorumpirani s stoodstotno zaposlenostjo, možnosti študiranja, zagotovljenim zdravstvom, brez proračunskega primanjkljaja …, da smo dali politiki (beri partiji) mir?

 

Da nekaj s to »samoumevno« senco ni v redu, sem prvič posumil kot osnovnošolec v nižjih razredih ob poslušanju sosede, kako so njenega sorodnika partizani živega žagali. Ko je začel propadati komunizem in Yu, se je pojavilo veliko dokumentov in izjav, še prej pa Kocbek, ki prekričijo tisto »Lepo je v naši domovini biti mlad«. A dandanes se mi ob slavnostnih govorih na številnih državnih, predvsem pa borčevskih proslavah, ob poudarjanju, da so bili partizani/NOB in s tem seveda Tito na strani zmagovalcev, ob njegovi vedno bolj temni senci pojavljajo vprašanja, ki čakajo na odgovore. Naj navedem le tri primere.

 

Najprej tistega, da se je Tito hotel pogajati z Nemci o skupnem sodelovanju proti Angloameričanom ob morebitnem izkrcanju v Dalmaciji. Kakšen poizkus kolaboracije pa je to? Kako jo ocenjujejo tisti, ki jo očitajo domobrancem? Tudi, če bi jo Hitler sprejel, bi bil vseeno poražen, le kasneje in z več žrtvami. Le kje in kaj pa bi bila Slovenija in kaj bi bilo z NOB in Titom?

 

Drugi je ta, da je Tito obljubljal demokracijo in suverenost. Formalno je bila demokracija le sedem mesecev, nato diktatura. Zakaj so komunisti, ki so prišli na oblast z NOB, čakali v Sloveniji več kot 40 let po Ajdovščini do poraza/propada komunizma in so šele nato pristali na samostojnost in demokracijo?

 

Tretji pa me ob gledanju praporov ZZB z zvezdo, ki je tudi na triglavkah praporščakov, spomni na ukinitev slovenske partizanske vojske. Brez priznanja, zbrisana in prečrtana je rekel Kidrič in zaihtel. Nad tem, kot nad povojnimi poboji in raznimi čistkami, tudi med borci, je Titova senca. Le zakaj ga člani ZZB, najvišji predstavniki države in tudi drugi s Titovimi priponkami in slikami še vedno branijo in častijo? Če mislijo pošteno s pripadnostjo samostojni Sloveniji, bi morala ZZB zvezdo zamenjati s slovenskim grbom, tudi na triglavkah, ki jih partizani skoraj niso nosili.

 

Dokler ne bo sprejeta Evropska resolucija o totalitarizmu tudi v našem parlamentu, bo Tito kot simbol komunizma še vedno »naša dika in naš vzor«. Kljub ustavnim osamosvojitvenim dokumentom o Yu ne bo nobenega uradnega dokumenta o odnosu do Tita, Roga, Hude jame …, čeprav javnost že veliko in vedno več ve. Tudi sprave ne bo. A 40-letna indoktrinacija se glede na izjave mnogih mladih na Sabotinu, Ob žici … uspešno nadaljuje. Tudi to je posledica ustavljene desnice, ki da je željna maščevanja.

 

Za krvavi razpad Yu je odgovoren tudi Tito, kajti v njegovi senci so mnogi ugodno živeli, a niso mogli (politično) odrasti. Likvidacije, ki so se začele z njegovim pohodom na oblast, so se tako nadaljevale v Srebrenici, v Raški,… Ali lahko propadanje moralnih vrednot ločimo od tega čaščenja?

 

Bog ne daj, da bi vse to presojali po merilih v njegovem času. Številni s(m)o še živi in živimo boljše.

 

Franc Pintar,

Bled (Rečiška c. 22a)