Je komu sploh še mar za otroke?

Zgodba nekega otroštva, ki se ne bi smela zgoditi (3)

V Sloveniji danes živi 1.155 rejencev, med njimi skoraj devetsto otrok, ki nimajo možnosti živeti s svojimi biološkimi starši in so nameščeni v dom izvajalcev rejniške dejavnosti. Kakšne so potrebe rejencev, še posebej otrok, in ali jih rejniki uspešno izpolnjujejo? Tega vprašanja in še marsikaterega drugega se je dotaknila tudi torkova okrogla miza v organizaciji Združenja Moč v prostorih Evropa v Ljubljani. Žal je bila Alma bolna in ni mogla priti, novim, zelo pretresljivim zgodbam pa sem, skupaj z drugimi, prisluhnila sama.

Alma pripoveduje: Imela sem to smolo, da je z leti rasla tudi želja po toplini in domu. Včasih sem stala »doma« pri ograji in gledala na cesto, kjer so se sprehajale mame z otroki in vozički. V prsih me je vse bolelo, tako sem pogrešala dotike, nežnosti in prijazne besede.

Rejnica je bila zelo stroga ženska in namenila se je, da iz mene iztepe »pokvarjeno cigansko kri«. Velikokrat me je kaznovala, čeprav nisem bila kriva. Otroci smo morali veliko moliti in hoditi v cerkev, kar pa mi je sploh bilo zoprno in neprijetno. Televizijo so lahko gledali le fantje, jaz ne, ker se je bala, da bi se ob kakšnem filmu še bolj »pokvarila«, kot sem po njenem mnenju bila. Če sem se preveč smejala, me je opomnila, da se tako ne smem obnašati, ker je grdo in za dekleta neprimerno.

V šoli sem hitro nadoknadila zamujeno in sem bila odlična učenka. Kadar pa sem dobila kakšno oceno, ki je bila manj kot štiri, me je grdo pogledala in rekla, da bi bila lahko petka. Ker nas je bilo v družini veliko, se je po vsakem obroku nabralo na kupe umazane posode. Pomivalnega stroja nismo imeli, zato so to opravilo naprtili na moja ramena, ker sem bila pač - deklica. Nekoč mi je domač sin nagajal, v roki sem imela vilice in sem mu jih zapičila v ramo. Kakšen cirkus je nastal zaradi tega! Poklicali so mojo socialno delavko, razredničarko, ravnatelja, »mama« pa je o meni govorila, kot bi bila največja zločinka. Niti z besedico pa ni omenila povoda za moje dejanje. To me je zelo prizadelo. Zvečer sem šla brez besed v svojo sobo, v nahrbtnik stlačila nekaj perila in hrane in pobegnila skozi okno. Hodila sem vso noč, držala sem se ceste in vsakič, ko je mimo pripeljal avto, sem pobegnila v temo. Danilo se je že, ko pridem do neke hiše, bila sem zelo utrujena. Uležem se za senik in v trenutku me je zmanjkalo. Enkrat dopoldan me je našla gospodinja, odpeljala me je v hišo in me posadila za mizo. Dala mi je jesti in ko je iz mene izvlekla vse, sem jo lepo prosila, če pokliče rejnico šele naslednji dan.

Žal me ni mogla ubogati, poklicala jo je takoj, sta se pa dogovorili, da pridejo pome kasneje. Moram povedati, da sem se ob tej ženski prvič v življenju počutila res doma. Bila je zelo prijazna in me je nenehno spodbujala, da sem govorila. Povedala mi je, da si zelo želi otrok, ampak jih ne more imeti, mož pa ne dovoli, da bi kakšnega posvojila. Zdelo se mi je čudno, da mi je to pripovedovala, saj sem bila še otrok … Vseeno pa se je takrat med nama vzpostavila neka posebna vez, ki traja še danes. Žal pa sem njeno dobroto velikokrat izkoristila, da je zaradi mene zelo trpela.

Pozneje sem še pogosto bežala. Rejnici sem zato začela presedati. Nekoč so prišli z avtom in me odpeljali na drugi konec Slovenije. To je bil zame velik udarec, saj sem prišla z dežja pod kap. Nova rejnica je bila starejša oseba, zelo sitna in ni prenesla, da sem poslušala glasbo, plesala ali bila kako drugače glasna. Še mojega imena si ni zapomnila. Namesto Alma me je klicala »Ti tam«. Zvečer sem morala iti zgodaj v posteljo, dobro je bilo samo to, da mi ni bilo treba več moliti in hoditi k maši. Na srečo je imela majhnega kužka, ki mu je bilo ime Sinička. Zelo sem ga imela rada in ob njem sem nadomestila vsaj malo hrepenenja po dotiku in ljubezni.

Imela je pa brata, ki ga je nenehno razvajala in zagovarjala. Star je bil že več kot 40 let, včasih je bil sprevodnik, ob mojem prihodu pa je bil brez službe. Meni so ravno začele poganjati prsi in pošteno me je tudi razganjalo. Moji hormoni so bili kot podivjani in začela sem gledati tudi za moškimi. Všeč mi je bilo, ko mi je Rado /njen brat/ delil komplimente, a le, če rejnice ni bilo zraven. Svoje so naredile tudi različne revije, ki sem jih požirala, pa pogovori s sošolkami, tako da nisem imela nič proti, ko me je začel najprej otipavati, potem pa si je tudi z mojim privoljenjem vedno več privoščil. Pri štirinajstih letih sem bila tako prvič in zadnjič noseča, naredili so mi splav in od takrat naprej je bila spolnost pomemben del mojega življenja, otrok pa nikoli ne bom mogla imeti.« (Se nadaljuje.)