Sirc je preživel, komunizem pa ni

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 10. maj 2010 / 06:00

Ljubo Sirc, rojen leta 1920 v znani kranjski podjetniški družini, ekonomist in partizan, oporečnik komunističnemu načinu vladanja in gospodarjenja, obsojenec na smrt, je svoje življenje opisal v knjigi Dolgo življenje po smrtni obsodbi.

Le redki še živeči Slovenci so tako verodostojne priče predvojnih, medvojnih in povojnih dogajanj v nekdanji Jugoslaviji kot doktor ekonomskih znanosti Ljubo Sirc, ki se je rodil aprila leta 1920 v znani kranjski podjetniški družini. Njegov oče Franjo je imel v Stražišču, kjer je sedaj športni park, tekstilno tovarno, v kateri je bilo zaposlenih okrog 250 ljudi, mama Zdenka pa je bila Pirčeva iz Kranja.

Življenje se je grdo poigralo s Sirčevo družino. Nemci so ji zaplenili tovarno in vse drugo imetje in ji grozili z izselitvijo v Srbijo. Sirčevi so zato bežali v Ljubljano, kjer se je Ljubo priključil liberalno in narodno zavedni organizaciji Stara pravda, ki jo je vodil dr. Črtomir Nagode. Pravdaši so se leta 1941 vključili v Osvobodilno fronto, vendar so jo iz nje izključili, ker niso priznali vodilne vloge komunistov. Ljubo je odšel v Švico in se po podpisu sporazuma Tito-Šubašić pridružil partizanom in se kot borec prekomorskih brigad vrnil domov. Nemci so pred umikom razstrelili in požgali njihovo tovarno. Tudi nova jugoslovanska komunistična oblast do Sirčevih ni bila prizanesljiva.

Ljubu so dali službo prevajalca v tiskovnem uradu vlade. Svobode ni užival dolgo. Maja leta 1947 so ga skupaj z očetom in še z nekaterimi somišljeniki zaprli. Ker so zagovarjali demokratično državo in demokratične volitve, na katerih bi smela poleg komunistov sodelovati tudi opozicija, so jih obtožili nasilne rušitve obstoječe državne ureditve in vohunjenja za tuje obveščevalne službe. Na znamenitem stalinističnem Nagodetovem procesu julija in avgusta leta 1947 so sodili 14 obtoženim. Črtomira Nagodeta, Borisa Furlana in Ljuba Sirca so obsodili na smrt, Franja Sirca na deset let zapora, njihovega sorodnika Metoda Pirca iz Kranja pa na petnajst let zapora. Oče Franjo ni prenesel krivice in ponižanja. V zaporu je zbolel in po predčasni izpustitvi leta 1950 umrl. Ljubu so najprej znižali kazen in ga leta 1954, po dobrih sedmih letih ječe, izpustili, vendar doma zanj kot zagovornika tržnega gospodarstva, svobode in liberalizma ni bilo prihodnosti.

Preko Italije v Veliko Britanijo

Ljubo Sirc je leta 1955 preko Italije pobegnil v Veliko Britanijo. Njegova strast je bil študij ekonomije, kar mu je v tujini uspelo. Bil je sodelavec angleških ekonomskih inštitutov in profesor na univerzah, najdlje na glasgowski na Škotskem, kjer si je s soprogo Sue in hčerko Nadjo ustvaril dom. Po upokojitvi leta 1983 je ustanovil inštitut CRCE, ki je proučeval komunistična gospodarstva in povezoval raziskovalce z obeh strani »železne zavese«. Leta 1989 se je po 34 letih znova vrnil domov, kamor je prihajal vedno pogosteje. Leta 1992 so ga v Liberalno demokratski stranki povabili h kandidaturi na volitvah za predsednika republike Slovenije. Sprejel jo je, vendar je še pred volitvami spoznal, da so ga prevarali in mu odrekli podporo. To je bila grenka politična izkušnja, zato se v take igre ni več spuščal.

Že med vojno in po njej, skrivoma tudi v zaporu, je razmišljal in pisal, da komunistično gospodarstvo in komunistični pristop k politiki nimata prihodnosti, saj brez zasebne pobude, svobode posameznika, zasebne lastnine in konkurence ter ob novih in novih posojilih ne moreta preživeti. Bogato življenjsko in znanstveno pot je opisal v knjigi Dolgo življenje po smrtni obsodbi, ki je v čast njegove 90-letnice skupaj s ponatisom knjige Brezpotja socializma izšla te dni. Nekaj nesporno drži: dr. Ljubo Sirc je imel prav. On je preživel, komunizem pa ni.