Požirek vode plačajo z življenjem

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 10. maj 2010 / 06:00

Človekoljub Tomo Križnar je mimo svetovne politike opravil svojo dolžnost v Darfurju. Nemočni staroselci tudi preko darfurskega humanitarca Suleimana Jammousa prosijo Slovenijo, naj kliče na pomoč evropskim politikom.

V Darfurju, pokrajini zahodnega dela Sudana, se dogaja ena najhujših človeških tragedij zadnjega desetletja. Nevzdržne razmere v povolilnem Sudanu se brez pozornosti svetovne javnosti po mnenju poznavalcev lahko končajo v najhujši afriški državljanski vojni doslej. »Tihi genocid v Darfurju se nadaljuje. Tihi zato, ker se o njem zelo malo sliši. Vladne sile so ubile več kot 400 tisoč ljudi. Šestdeset odstotkov nas živi v begunskih taboriščih po Sudanu in v Čadu, za številne tudi v taboriščih ni več prostora,« opozarja Suleiman Jammous, humanitarni koordinator za Darfur, ki je zaradi nezlomljivega in svobodomiselnega duha dolga leta kot nasprotnik totalitarnega režima preživel v zaporu. Skupaj s človekoljubom Tomom Križnarjem sta v minulem tednu nagovorila slovensko javnost ter člane odbora za zunanjo politiko v državnem zboru, Suleiman Jammous je prenesel prošnjo, sporočilo: »Slovenija naj širi glas po Evropi in Združenih narodih za pomoč Darfurju.«

Kriza v Darfurju je izbruhnila v začetku leta 2003 zaradi suše, širjenja puščave in prenaseljenosti. Izbruhnili so spopadi med nomadskimi plemeni, večinoma Arabci, ki jih podpira sudanska vlada, ter staroselci, ki so se ukvarjali s poljedelstvom. Slednji nimajo več dostopa niti do vodnih virov, ker vladna letala bombardirajo vodnjake podnevi in ponoči. Dokumentarni film Darfur – vojna za vodo Toma Križnarja in Maje Weiss, ki je odslej tudi na DVD-ju, je z resnico o vzrokih iztrebljanja pritegnil mednarodno pozornost in prejel številna priznanja doma in v tujini. Film prikazuje Križnarjevo afriško mirovno misijo v Darfurju od februarja do septembra 2006, ko je bil Križnar med drugim tudi dva meseca zaprt v Sudanu in obtožen vohunstva. »Kamera je magično, božje oko, s katero se da priklicati na pomoč in to prej kot z nekimi statistikami. 165 tisoč ljudi je že videlo ta film v kinematografih in po televiziji, ljudje so me spraševali, kaj naj naredijo, kako lahko pomagajo. Vsak naj naredi tisto, kar čuti, kar zna. Glasbeniki so imeli dobrodelni koncert,« je povedal Križnar in dodal: »Sporočilo filma najbolj razumejo v barvitih družbah tretjega sveta. V Evropi pa je angažiral civilno družbo. Likovni umetniki so zbrali več kot sto del in jih ponudili na dobrodelni dražbi za podporo domačinov za nakup vrtalne naprave za iskanje vode. Slovenska in mednarodna javnost je podprla projekt videonadzora z miniaturnimi vohunskimi kamerami, ki varujejo darfurske ženske in otroke pred posilstvi.«

Križnar je s svojo srčno predanostjo okrog sebe zbral veliko somišljenikov, med njimi tudi podjetnika Klemena Miheliča, ki je predstavil prizadevanja: »Združili smo moči - ne kot veliki, ne kot politiki, - in ustanovili »ljudsko« humanitarno ustanovo H.O.P.E. Zbiramo torej donacije za mobilno vrtalno napravo, da bodo lahko odkrili nove vodne vire, za katere sudanska vlada ne bo vedela, in s tem zagotovili varno preskrbo civilistov. Cena je 90 tisoč evrov, nekaj denarja se je že nabralo, a odločno premalo. Vsaka donacija je zabeležena, vsak donator si jo lahko ogleda tudi na internetu. Vrtalno napravo za Darfur bomo zagotovili, ker besede nemogoče ne poznamo.« Kot je povedal Suleiman Jammous, je le nekaj metrov pod tlemi pod krizno pokrajino Darfur veliko jezero, a zdaj nimajo stroja, da bi prišli do vode.

Nevladna organizacija Amnesty International Slovenije (AIS) je zbrala več kot 5000 podpisov z zahtevo, da se evropska zunanja politika vključi v humanitarno in politično reševanje Darfurja in Sudana. Listino so predali zunanjemu ministrstvu. »Vabimo tudi k podpisu peticije, ki je usmerjena v odpravo bičanja v Sudanu ter k članstvu v mrežo prostovoljcev AIS za izboljšanje stanja človekovih pravic v Darfurju in Sudanu,« je povedala Nataša Posel iz AIS. Morda se bralcu utrne vprašanje, zakaj bi pomagali tem ljudem, ko pa imamo v času gospodarske krize že okoli sebe dovolj problemov. Morda si lahko pomagate z odgovorom na vprašanje: kako bi se počutili, če svojemu otroku ne bi mogli dati niti požirka vode?