Grški vulkan

V Grčiji, zibelki evropske civilizacije, je izbruhnil vulkan. Socialni, kar utegne biti huje, kot če bi oživel, na primer, Vezuv, ki je leta 79 pod sabo pokopal Pompeje in za katerega se, mimogrede, do tistega usodnega avgustovskega dne sploh ni vedelo, da je vulkan. Ampak, to je le zgodovinska aplikacija, ki z zastrašujoče nasilnimi demonstracijami v Atenah in v Solunu nima nobene uporabne zveze.

Grškega predsednika Georga Papandreua bi moralo razgrajanje po Atenah presneto skrbeti. Na eni strani zaradi razjarjenih demonstrantov, ki, vsaj za moje pojme, upravičeno zahtevajo, da milijardni zapitek (v evrih) plačajo tisti, ki so se nacejali na račun vsega naroda in bajno obogateli; da, skratka, zahtevajo, naj ukradeni denar vrnejo. Na drugi strani ga za predsedniški položaj stiska kapital, ki ga je spravil na oblast. Potem je tu še Evropska zveza, še zlasti Nemčija, ki ni niti približno tako naivna, kot so naivne množice, ki se jih da leta in leta zavajati in s politično retoriko na mile viže nategovati. Se razume, dokler je kaj nategniti. Ko je elastika do konca nategnjena, pa izbruhne vulkan, ki naj bi se pričakovano širil na vse konce in kraje. Tja do daljne Portugalske, Španije, Irske in menda tudi Italije.

O Sloveniji pa ne bev ne mev. Vsaj v domačih množičnih občilih ne. Da ne bo pomote, vandalizma nikakor ne podpiram, je pa tudi pri nas vsekakor napočil zgodovinski trenutek, ko se bodo morali opeharjeni državljani s podporo sindikatov, lojalnih poštenemu zaslužku in pravni državi, glasno vprašati, zakaj sto tisoč brezposelnih, kam je poniknil denar, ki so ga davkoplačevalci nehote pošiljali v Muro in v druga zafurana na pol državna podjetja, kdaj bodo kaznovani tako imenovani tajkuni, ki so v resnici navadni lopovi na potenco s politično podporo prav tako na potenco, v čigavem predalu leži obtožnica na imena gradbenih baronov, kdaj in kdo bo napisal obtožnico na ime vseh tistih generalnih direktorjev in kvazi strokovnjakov, ki so zafurali Slovenske železnice, od kod čez vsako razumno število po krivici države »izbrisanih« oseb in tako naprej v nedogled, ki ga vsi dobro poznamo?

Pomeni, niti Slovenija oziroma njeni politiki si ne bi smeli zatiskati oči in ušes pred nakopičenimi oziroma negativnimi dejstvi, ki lahko čisto nenadno in brez vnaprejšnjih znamenj, kot, denimo, vulkan ali cunami, izbruhnejo.

S preusmeritvijo pozornosti notranjih težav in zablod na reševanje, na primer, določitve meje v Piranskem zalivu, nevarnosti grškega vulkanskega sindroma pač ni mogoče pogasiti. Niti z referendumom na to vižo ne. Kar se tega tiče, je po mojem videnju s političnim delovanjem in odgovornostjo, tako, da volivci, ki dogovora med slovenskim vladnim predsednikom Borutom Pahorjem in hrvaško vladno predsednico Jadranko Kosor v celoti sploh ne poznajo, da o pikantnih podrobnostih, ki so prepričale večino saborskih zastopnikov niti ne omenjam, o teh vprašanjih sploh ne morejo odločati. To je naloga in dolžnost slovenske vlade oziroma politike nasploh, ki je za svoje odločitve polno odgovorna. Ne pa, da prenaša odgovornost na ves polnoletni narod. Pač v slogu Georga Papandreua.