Ceste

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / sreda, 5. maj 2010 / 06:00

Ceste so sestavni del našega življenja. Uporabljamo jih vsak dan tako kot hrano, luč, orodje in čevlje ...

Nikoli me ni bilo strah ceste. Na njej uživam, če je vijugasta, če se strmo vzpenja ali pada v globino. Zanimive so tlakovane, makadamske, asfaltne in gozdne. Kot voznik avtomobila se izogibam avtocestam in magistralkam, ker mi zakrivajo razglede in poglede. Lokalne me privlačijo, saj bolj pretkano vežejo ljudi, naselja, mesta in vasi. Kot kolesar imam najraje tiste najbolj vijugaste. Zdi se mi, da zavlačujejo pot do cilja. S kolesa se na tako cesto ponuja pogled, kot bi se vozil po reki. Od mojih nog je odvisno, s kakšno hitrostjo gre plovilo, kolo, in kako daleč me nese. Od moje želje je odvisno, do kam bom cesto uporabil za svoj užitek in kje bom zavil, da se bom vrnil tja, kamor spadam. Ko sem na cesti, si želim, da bi si jaz izmislil besede, ki jih je Prekmurec Vlado poklonil cesti. Na cesti sem vsak dan, tako kot sem vsako noč v postelji, in ko me ne bo več na njej, se bodo moja kolesa ustavila. Ustavili se bosta tudi nogi. Takrat bom nepremičnina.

Cesta je zver. Cesta je zlo. Cesta je ubijalka. Cesta nam redči vrste in je neozdravljiva bolezen. Tiste luknjaste so roparske, tiste zavite so kače strupenjače. Tiste, ki se vzpenjajo, nam dušo jemljejo, tiste, ki se spuščajo v globine, nas porivajo pod zemljo. Asfaltne so gladke, izmuzljive in drseče. Makadamske so hrapave in nam praskajo življenje. Gozdne so zapeljive in nas peljejo v izgubo. Od vseh najhujše so tiste nepregledne, ki niso označene z nobeno nevarnostjo. Tiste so ostrostrelke, ki pedantno iščejo svoje žrtve. Zahrbtne so ravno toliko kot tiste, ki nam ponujajo prostranstvo, pašnik pogleda na vse strani, tiste, na katerih imamo občutek materinske varnosti. V svoji biti pa je samo potuha in čakalnica za nesrečo.

Ne vem, kakšna je bila tista, na kateri se je ubil kolesar. Ne bom je šel gledat niti ocenit. Kriv je tisti, ki je kolesarju zaprl pot, a tudi on je bil na cesti. Oba sta nehote ubila kolesarja, ki je želel svoj dan preživeti na cesti: s cesto in kolesom. Nič slabega niti hudega si ni želel, samo nekaj sproščajočih kilometrov nekje proč v naročju bicikla. Mogoče se bom po tisti cesti nekoč peljal tudi sam. Verjetno na prvi pogled sploh ni nevarna. V njej se ne vidita zlo niti hudobija. Mogoče je tista najlepša, ki sama vabi nogi, da pedala poganjata najhitreje, kar zmorejo. Mogoče je tista užitkarska, ki te spočije, ko jo gledaš pred sabo, položeno kot preprogo. Mogoče ...

In vendar nam je vzela še enega kolesarja. Odpeljala ga je v smer, iz katere se nikoli ne bo več vrnil. Ne bo ga niti z avtom, kolesom, ne bo se vrnil peš. Nekoč bo pozabljeno, da je bila cesta kriva. Ostal bo samo spomin, da je bil med nami, da je bil tu in da je hotel samo kolesariti, uživati v prostem dnevu in se imeti najlepše. Aleš Žajdela je bil prijatelj kolesar, ljubitelj kolesarstva in mož, ki nam ga je cesta speljala. Speljala nam ga je tja, kamor vsi drvimo. Vsak po svoji cesti. Zdaj je sama žalost vsepovsod, ko se mi zagabi cesta in kolo, se spomnim Prekmurčevih besed v pesmi, ki nosi ime Cesta ... Skrila mi je svet v dlan, vzela me je na svojo stran, včeraj je bil ves svet klicaj, zdaj v vsaki kapljici vprašaj!